Gerald Schroeder, ki predava na jeruzalemskem kolidžu judovskih študij, trdi, da ljudje čas dojemamo drugače, kot ga dojema Stvaritelj. Vendar pa fizik ni prvi, ki je poskušal biblijske čudeže pojasniti s pomočjo znanosti. Od »drogiranega« Mojzesa pa do podnebnih sprememb, ki so Noeta pognale na barko, nekateri znanstveniki so prepričani, da obstaja logična razlaga za vsak dogodek iz Stare zaveze.
Schroeder je prepričan, da je čas v obdobju stvarjenja vesolja tekel veliko veliko počasneje kot danes.
Stvarjenje vesolja
Schroeder je prepričan, da je čas v obdobju stvarjenja vesolja tekel veliko veliko počasneje kot danes. To trditev utemeljuje s tako imenovanim faktorjem raztezanja. Einsteinova splošna teorija relativnosti namreč pravi, da hitreje ko se premikajo stvari, počasneje teče čas. In ker se svetloba premika tako hitro, s tem vpliva na čas, meni Schroeder. Šest dni, opisanih v Bibliji, naj bi danes obsegalo malo več kot 14 milijard let. Vse je le stvar perspektive, pravi Schroeder.
Življenje iz gline
Sodeč po Bibliji, Koranu in grški mitologiji naj bi vse življenje na Zemlji izviralo iz gline. Znanstveniki so zato leta 2013 izvedli raziskavo. Ta je pokazala, da glina deluje kot nekakšna valilnica majhnih molekul in kemikalij, ki jih vpija kot goba. Postopek traja milijarde let, v tem času pa se iz reakcij kemikalij tvorijo beljakovine, DNK in končno žive celice. Znanstveniki z Univerze Cornell zato ne zanikajo, da bi glina lahko bila rojstni kraj vsega življenja na Zemlji.
Adam in Eva
Pred časom se je ateist Richard Dawkins odločil izslediti našo skupno prednico – žensko, ki je pred 250.000 leti živela nekje v Afriki. Pri tem si je pomagal z zapletenim matematičnim modelom, s katerim se je skozi našo DNK prebijal nazaj v preteklost. Bil je torej prepričan, da obstaja neke vrste Eva. Raziskava iz lanskega leta pa je odkrila našega najbolj skupnega prednika – »Adam« je obstajal 9000 let prej, kot so menili znanstveniki, torej pred 209.000 leti. Približno takrat kot Eva, genetska prednica človeštva.
»Najti fiziko v 1. Mojzesovi knjigi je nekaj absurdnega.« Peter Enns, poznavalec Biblije
Rdeče morje
Mojzesov pobeg je še eden od dogodkov iz Biblije, ki mu ne primanjkuje pozornosti znanstvene srenje. Leta 2010 je Carl Dres, eden od raziskovalcev Nacionalnega centra za atmosferske raziskave (NCAR), zgodbo o eksodusu pretvoril v računalniški model. Drews je, upoštevajoč tamkajšnje razmere, čudež pripisal posebnemu vetrovnemu pojavu. Močan veter z vzhoda bi namreč lahko vodo potisnil v drug del jezera in ga »razdelil« do suhega, Mojzes in njegova druščina so za prečkanje jezera imeli približno štiri ure. Toda to bi pomenilo, da so morali imeti neznansko srečo, da so do jezera prispeli ob pravem času, ko je bil na delu veter.
Vesoljni potop
Raziskovalci ugibajo, da so v obdobju segrevanja okoli leta 5600 pr. n. št. taleči se ledeniki povzročili naglo naraščanje gladine Sredozemskega morja. Voda je prek Bosporske ožine – ki je takrat bila še kopno – dosegla Črno morje in ga iz sladkovodnega preoblikovala v slanovodno jezero. Od tod naj bi po mnenju geologov Williama Ryana in Walterja Pitmana izvirala zgodba o vesoljnem potopu.
Goreči grm
Nekateri znanstveniki menijo, da je bil goreči grm, iz katerega naj bi spregovoril Bog, le grm, ki je rasel nad naravnim ventilom zemeljskega plina ali pa se je vnel zaradi bližnje ognjeniške aktivnosti. Norveški fizik Dag Kristian Dysthe je izgorevanje podpovršinskega organskega materiala preučeval v Zahodni Afriki in zaključil, da so takšni primeri nekaj povsem običajnega. Božji glas pa, tako meni profesorica psihologije Benny Shannon s Hebrejske univerze, naj bi bil posledica halucinogene snovi iz listov rastline, ki raste na območju Sinaja in ki jo je morda užival Mojzes.
