Sveto pismo je v Stari zavezi zaznamovalo več sto spopadov med plemeni, v četrti Mojzesovi knjigi (Numeri) pa je zapisano: »Mojzes je odšel v boj zoper Madiance, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in pobili so vse moške … Ujeli so Izraelovi sinovi madianske žene in njihove otroke, vso njihovo živino in vse črede in vse imetje pa so ugrabili. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so pokončali z ognjem.«
Kartagina – mesto, ki je zraslo iz pepela
Ta uničevalna podoba se je v poznejših letih in stoletjih nenehno ponavljala. V našem stoletju so filozofi trdili, da mora vsakih petdeset let priti do katarze, do svetovne vojne, v kateri umre več milijonov ljudi in uničijo številna mesta, da bi se potem vse znova obnovilo, gradilo in množilo. Zgodovina je polna okrutnih ubijanj, represalij in uničevanja človeških življenj.
Kralj severnoafriške države Numidije, umirjeni Massinissa (238-148 pr. n. št.), je poslal svoje sinove v Kartagino, da bi podpisali mir. Kartažani so kraljeve sle napadli, zato se je kralj pritožil svojim zaveznikom Rimljanom. Zdaj je imel rimski senat izgovor, da napade in obračuna s Kartažani. Ti so nadzorovali s svojim ladjevjem zahodni del Sredozemlja in se stalno zapletali v vojne z Rimljani.
Feničanski vojskovodja Nasdrubal je spoznal, da gre tokrat zares. Zbral je sužnje za vojsko, začel je kovati novo orožje. Kartažanke so si obrile glave, da so iz njihovih las naredili tetive za loke in vrvi za katapulte. Rimski poveljnik Scipio se je izkrcal na tunizijsko obrežje in kar dve leti oblegal Kartagino. Dve tretjini prebivalcev je umrlo zaradi lakote. Hasdrubal je hotel opogumiti svoje vojake in je dal pokončati vse zajete Rimljane. Leta 146 p. n. št. je Kartagina padla. Nasdrubal se je prostovoljno predal. Rimljani so kruto obračunali z njim. Ko je njegove žena slišala za moževo usodo, je z otroki vred skočila v gorečo hišo. Ko je Scipio dobil ukaz iz Rima, naj Kartagino zravna z zemljo, je v naslednjih desetih dneh pobil petdeset tisoč prebivalcev. Njegovi vojaki so posilili žene, zažgali domove in jih spremenili v pepel. S pepelom prekrito zemljo so posolili s soljo in preorali, da tam nič več ne bi zraslo. Ironija je, da so Rimljani v času vladanja Gaja Julija Cesarja na začetku prvega tisočletja naše ere Kartagino obnovili.
Masada – kraj junaškega imena
V času pred Jezusovim rojstvom je bila zgodovina Jeruzalema in takratnega izraelskega ljudstva kar naprej negotova, krvava. Ko je Aleksander iz Trakije doživel napada nabatejskih Arabcev, se je umaknil v Jeruzalem. Kot veliki svečenik je vodil obrede v hramu, zbrani narod pa ga je zmerjal, obmetaval z gnilim s sadjem. Očitali so mu, da ni primeren za velikega svečenika, ker je bila njegova mati v zaporu. Užaljeni Aleksander je pobegnil iz mesta, nad narod pa je poslal grške najemnike, ki so po jeruzalemskih ulicah pobili šest tisoč ljudi. Aleksander je čakal priložnost za maščevanje. Ko se je vrnil v Jeruzalem, je pobil 50 tisoč ljudi. Zmago je slavil z veselico in gledal, kako so njegovi vojaki razpeli na križ 800 upornikov, njihove žene in otroke pa je dal zaklati pred lastnimi očmi.
Po padcu Jeruzalema so Rimljani nadaljevali tako imenovano judovsko vojno. Začeli so sistematično čistiti Judejo od upornikov, ki so se skrivali v planinah, v nedostopnih utrdbah. Zadnji odpor zelotov, ki so se branili, je bila Masada. Njeni prebivalci so imeli urejene domove, palače, sinagogo, kopališča, vodovodno cisterno. Leta 73 p. n. št. je rimska vojska osvojila nedostopno trdnjavo. Zelotski poveljnik Eleazar ben Jair, potomec Jude iz Galileje, je nagovoril svoje ljudi, da se ne predajo Rimljanom, temveč storijo samomor. Kot je poročal zgodovinar tistega časa Jožef Flavij, je vsak mož ubil svojo ženo in otroke, na koncu je ostalo deset zelotov – iz tega plemena naj bi izvirala tudi Jezus in Ivan Krstitelj – ki so ubili preostale moške, samo enega so pustili živega. Da bi pričal, kaj se je zgodilo. Flavij je omenil samomor 960 branilcev. To je bil prvi večji kolektivni zgodovinski samomor. Masada je postala za Izraelce simbol hrabrosti in žrtvovanja. Na razvalinah Masade vojaki prisegajo zvestobo domovini z vzklikom: »Masada nikoli več ne bo premagana!«
Dvakrat krvavi Konstantinopol
V enajstem stoletju so trgovci iz Benetk, Genove in Pizze odkrili na vzhodu Sredozemlja novo tržišče. Naselili so vzhodni Rim – Konstantinopol (Istanbul). Tamkajšnji kralj Manuel I. Komnen je podprl rimske katoličane, kar pravoslavcem in muslimanom ni bilo všeč. Napetosti so se povečale, ko je oblast prevzela Marija iz Antiohije, ki je vladala v imenu mladoletnega sina. Čez nekaj let jo je vrgel s prestola Andronikus I. Komnen (1118–1185). Prišlo je do maščevanje nad katoliki. Pravoslavci so zavzeli cerkvena posestva, oskrunili katoliške cerkve.
Ubili so okrog 60 tisoč ljudi. Bolnikom so denimo v posteljah rezali vratove. Na najbolj krut način so se maščevali duhovnikom. Papeškemu legatu so odsekalo glavo, jo privezali za pasji rep in jo med posmehom vlačili po ulici. Sledil je četrti križarski pohod, na katerem so križarji z ladjami odpluli iz Benetk, se spotoma ustavili v Zadru in pobili več kot polovico prebivalcev, pred Konstantinopol so prišli pod pretvezo, da gredo v Jeruzalem. Zavzeli so mesto, pobili na tisoče pravoslavnih duhovnikov in vernikov – baje je kri tekla po ulicah – izropali so vse, kar se je dalo, in nekatere spomenike prepeljali v Benetke.
Štiri tisoč samomorov v trdnjavi Pilenai
Po končanih bojih za Jeruzalem so se križarji nemškega tevtonskega reda, sestavljenega iz katolikov, vrnili v zdajšnjo Prusijo in severno Poljsko. Leta 1309 so si za svojo trdnjavo izbrali Marienburg na področju današnje Poljske. Njihov cilj je bil iztrebiti pogane. Na začetku so zmagovali, pozneje pa so v spopadih z Rusi in Švedi začeli izgubljati bitko za bitko. Leta 1336 je tevtonski red vrgel oko na Pilenai, trdnjavo na področju današnje Litve. Križarji so zelo hitro ugotovili, da nimajo možnosti za zavzetje utrdbe. Štiri tisoč branilcev se je odločilo zažgati trdnjavo, vso lastnino uničiti in si odvzeti življenje. Po zgodovinskih virih naj bi bil to največji množični samomor. Litovci se še danes spominjajo smrti štiri tisoč svojih junakov. Tragični dogodek je dobil svojo litovsko opero Pilenai. Skladatelj je Vytautas Klova, libreto je napisal Jonas Mackonis. Prvič so jo izvedli leta 1956.
Krvava bartolomejska noč
V drugi polovici šestnajstega stoletja so se v Franciji zaostrili nesporazumi med katoliki in protestanti. Protestanti so leta 1547 dosegli enakopravnost s predstavnimi Rimske cerkve. Takrat so sprejeli zakon: čigar je dežela, tega je vera (cuius regio, illius religio). Spori med katoličani in hugenoti so povzročili osem verskih vojn, začeli so se v času vladanja Ludvika IX., ko se je združil s katoliškimi Guisovci. Sedemnajstega julija leta 1572 so prišli v Pariz najvišji predstavniki francoskih hugenotov. Med njimi je bil tudi njihov voditelj, general Gaspard de Coligny (1519–1572).
Pet dni pozneje so nanj pripravili atentat, v katerem je bil ranjen. Štiriindvajsetega julija 1572 pa se je začela najdaljša, najbolj krvava francoska noč. Zvonovi v cerkvah so zjutraj oznanili začetek napada na hugenote v mestu. Vdrli so v spalnico ranjenega generala, ga ubili v postelji in vrgli skozi okno. V prvi noči so pobili tri tisoč hugenotov, po vsej Franciji pa več kot 70 tisoč (številke so različne!). Ko je rimski papež Gregor XIII. izvedel za krvavo pariško noč, je priredil slovesnost, slavnega italijanskega slikarja Giorgia Vasarija pa zaprosil, da je za cerkev upodobil bartolomejsko noč. Šele leta 1598 je bil podpisan nantski tolerančni edikt, ki je priznal versko svobodo hugenotom, uradna vera pa je ostala katoliška.
Obljubi mi, sinko, da se boš ustrelil
Druga svetovna vojna je prinesla neizmerne človeške žrtve, posamezni narodi so doživljaji svoje tragedije, saj niti fašizem, niti nacizem in pozneje komunizem niso izbirali sredstev za likvidacijo svojih nasprotnikov. V okupiranem Leningradu so Nemci z lakoto med zimo prisilili v kruto smrt več tisoč meščanov. Enaindvajsetega oktobra 1941 so Nemci v Kragujevcu pobili sedem tisoč prebivalcev. Med njimi je bilo tudi tristo učencev tamkajšnje gimnazije (Nemčija trdi v svojih dokumentih, da so pobili samo 2300 meščanov!). Na kraju zločina – Šumavice – je danes spominski park.
Devetega junija 1942 so Nemci v češki vasi Lidice ustrelili 172 ljudi, vas pa do tal požgali. Med žrtvami so bili stari in mladi: najstarejši je imel 84, najmlajši pa 14 let. In potem se je tik pred koncem druge svetovne zgodil še en dogodek, ki se je vpisal v tragično zgodovino Nemcev. Mesto Demmin v severovzhodni Nemčiji je vedelo, da se bliža konec Velikemu Reichu, da se bliža Sovjetska armada. Poveljstvo nacistične Nemčije je ukazalo meščanom, da porušijo vse mostove prek dveh rek, ki sta obdajali mesto. Tako so se znašli prebivalci Demmina odrezani od sveta, prepuščeni sami sebi, obkoljeni. Ruski vojaki so prišli 30. maja 1945 do skladišč, prepolnih alkohola. Napili so se, začeli vdirati v stanovanja, krasti, posiljevati; kdor se je upiral, so ga ustrelili. Rusi so v nepremišljenosti požgali mesto. Več tisoč meščanov – točno število ni znano, domnevajo, da jih je bilo od sedem sto do tisoč – se je odločilo za samomor, skakali so v mrzli reki, se obešali, rezali žile. O tej tragediji je Florian Huber napisal uspešnico z naslovom Obljubi mi, sinko, da se boš ustrelil.
