Odnosnost nam je tako rekoč zapisana v krvi, kar se odlično izraža tudi v zakoreninjenem prepričanju, da s sosedi pač moramo imeti nekakšen odnos. Najsi bo ta slab ali dober. Žal kopica tožb med sosedi nakazuje, da so ti odnosi precej skrhani, kar pripisujemo različnim dejavnikom. Kaj pa lahko vendarle storimo, da se bomo s sosedi dobro razumeli?
Tudi če imate srečo in s svojimi sosedi niste v kakšnem večjem sporu, gotovo poznate koga, ki je. Medsosedske težave so pri nas tako pogoste, da lahko o njih slišimo in beremo povsod. Novinar Marjan Jerman je sosede vzel pod lupo v eni izmed oddaj na naši nacionalni televiziji. V rubriki Jermanovo oko je bilo zelo slikovito prikazano, za kako veliko problematiko gre. Nekatere zgodbe, ki jih je Jerman predstavil, se zdijo tako banalne, da težko verjamemo, da so resnične. Pa so. Brata, ki sta obenem tudi soseda, sta se sprla zaradi smeti. »Brat bratu ne dovoli, da bi smeti odlagal v koš za odpadke, ki stoji na njegovem zemljišču. Celo več - za zabojnike bi komunalnemu podjetju zaračunal kar najemnino.« Pogost predmet spora so tudi ciprese in razna drevesa ob zemljiški meji. Jerman je v oddaji večkrat predstavil sosedska prerekanja zaradi cipres, ki naj bi bile previsoke in mečejo dolgo senco na vrt sosednje hiše. »Njena lastnica pravi, da so ciprese odločno previsoke, da jim pogosto odpadajo posušene iglice in - kar je najhuje - da pozimi trava na tistem delu, ki je v cipresini senci, dolgo časa ostane pokrita s slano.«
Sosedje so v takšnih in drugačnih sporih tudi po vse življenje. »Dva soseda se recimo že štiri desetletja ne moreta sporazumeti zaradi nekaj centimetrov zemlje, kolikor bi je morala 'podariti' za to, da bi oba imela do doma speljano spodobno občinsko cesto.« A Marjan Jerman, ki je rubriko o sosedih pripravljal več kot osem let, meni, da težava ni v tem, da bi bili ljudje »žleht«, temveč da je krivec za takšna nesmiselna prepiranja pravzaprav država. »Sodišča, zakoni, so popolnoma zgrešeni. Ljudje se kregajo za kos zemlje, nato pa dobijo birokratskega sodnika, ki iz pisarne določi sodbo. Če bi ti sodniki odšli na teren, bi bile sodbe popolnoma drugačne, kreganja pa pol manj,« je prepričan.
Vsako leto 700.000 novih tožb med sosedi
Statistika kaže, da število sosedskih sporov celo raste. Pediater in psihoterapevt Viljem Ščuka glavni problem vidi v tem, da se ljudje ne znamo pogovarjati. »Vsaka beseda, ki jo človek izreče, je vezana na čustva, sicer si je ne moremo predstavljati v mislih.« To, da lahko o nečem premislimo, preden mišljeno izgovorimo, nas loči od drugih sesalcev. »Premislim vse, kar rečem, ne rečem pa vsega, kar mislim,« je nauk, ki so nas ga učili stari starši, danes pa smo na takšne modrosti pozabili, opozarja Ščuka. In čeprav smo Slovenci prvaki v medsosedskem kreganju, to vseeno ni kakšna novejša kaprica. Sosedsko pravo so namreč poznali že stari Rimljani.
Veliko sporov izvira iz osebnih zamer
Odvetnik Marko Petek pravi, da so med pogostejšimi sosedskimi spori pri nas gotovo mejni spori, motenje posesti, uporaba kakšne poti (služnosti) ter prepovedane imisije (hrup). Zanimalo nas je, čemu pripisuje tako slab odnos med sosedi. »Veliko oziroma preveliko sporov izvira iz osebnih zamer, ki se vlečejo leta ali desetletja. Drugi razlog bi bil zagotovo zavist in slovenska mentaliteta sosedovega (boljšega) avtomobila. Kot tretji razlog se v naši pisarni pojavljajo še primeri, ki izvirajo iz različne nacionalne pripadnosti. Tu največkrat prihaja do sporov med Slovenci in pripadniki nekdanjih jugoslovanskih narodov. Pri teh sporih gre za malenkosti, ki lahko privedejo do hudih konfliktov, maščevanj, včasih tudi do fizičnih obračunavanj, ki se končajo s kazenskimi in civilnimi postopki. Nemalokrat je celo več sporov med istimi sosedi. Pomembno vprašanje je, kako to preseči. Zagotovo z večjo strpnostjo in usmerjanjem na medsebojno pomoč, ki bi jo v današnjih kriznih časih vsi potrebovali.«
Dober sosed, sita mačka
Čeprav je v Sloveniji zares veliko sosedskih sporov, ne pozabimo, da se lahko s sosedi tudi odlično razumemo. Tako kot nam lahko zagrenijo življenje, nam ga lahko tudi olepšajo. Tisti, ki znajo stopiti skupaj, so si tudi v veliko pomoč. Pazijo drug na drugega in na sosedovo posestvo, kar je še posebej dobrodošlo med dopusti. Pogosto so ravno sosedje tisti, ki v tem času pobirajo pošto, zalijejo rože, pazijo na dom in nahranijo mačka. Če imajo sosedi podobne vrednote in življenjski slog, je še toliko večja verjetnost, da se bomo dobro razumeli. A tudi če si s sosedi nismo čisto nič podobni, lahko dobro shajamo. Potrebno je le nekaj strpnosti, spoštovanja drug drugega in uvidevnosti. Saj veste - kdor išče težave in napake, jih bo našel. Tisti pa, ki išče rešitev, jo bo ravno tako našel.
Kako poskrbeti za dobre sosedske odnose?
- Če ste se ravnokar preselili v nov kraj, se predstavite svojim sosedom. Poznanstvo z njimi vam bo prišlo prav tudi pri spoznavanju kraja samega, gotovo vam bodo svetovali, kam se je najbolje odpraviti na sprehod, katero restavracijo se splača obiskati in podobno. Če ste novi v kraju, pa je to tudi odlična priložnost, da spoznate navade svojih sosedov in se jim vsaj deloma prilagodite. Če nobeden od sosedov ne kosi travnika ob nedeljah, se potrudite, da se boste tudi sami tega opravila lotili kakšen drug dan.
- Nihče od vas ne pričakuje, da boste s svojimi sosedi postali najboljši prijatelji ali da jim boste namenili vsak trenutek svojega prostega časa, če tega ne želite. Vsak pa je vesel vsaj prijaznega pozdrava. S svojo prijaznostjo boste najverjetneje tudi dosegli, da vam bodo sosedje hitreje in lažje oprostili preglasno zabavo ali kakšno drugo nenamerno povzročeno nevšečnost.
- Če nameravate početi karkoli takšnega, kar bi lahko zmotilo vašega soseda (prirediti glasno zabavo, zasaditi drevo ob meji vašega zemljišča ipd.), ga prej vprašajte, ali se strinja z vašim početjem. Zelo verjetno bo sosed cenil vašo uvidevnost in ne bo kompliciral. Če pa bi ga kaj motilo, je to gotovo bolje vedeti prej, ko še lahko ukrepamo. Če vam sosed na primer pove, da bi ga motilo drevo, ker bi metalo senco na njegovo zemljišče, ga lahko še vedno zasadite malo bolj stran od njegove posesti.
- Sploh če živite v bloku, je treba nekoliko prilagoditi navade. Morda vam ob poznih večernih urah prija ogled filma ob domačem hišnem kinu, najverjetneje pa starši majhnih otrok, ki morda živijo v sosednjem stanovanju, nad tem ne bodo tako zelo navdušeni. Tudi opravljanje hišnih del, kot je sesanje v poznih večernih urah, lahko resno zmoti spanec spodnjih sosedov.
- Eno je toleranca, ki je med sosedi nujno potrebna, drugo pa je zadrževanje jeze in stalnega nestrinjanja zaradi neprestane predrznosti. Povedano drugače: seveda je prav, da sosedu oprostimo glasnejše praznovanje rojstnega dneva s prijatelji, drugo pa je, če sosed vsak teden prireja glasne zabave, ki nam kratijo mir. V tem primeru naj bo prvi korak vedno miren pogovor. Če vas pri sosedu moti kaj, kar se neprestano ponavlja, se skušajte o tem najprej z njim prijazno pogovoriti. Obiščite ga in mu skušajte pojasniti, zakaj je njegovo početje za vas moteče, ter ga prosite za upoštevanje. Včasih se z lepo besedo doseže veliko več kot pa z nerganjem, slabo voljo in zmrdovanjem ali, še huje, takojšnjo ovadbo policiji.
Sosedje pomembnejši od sorodnikov
Antropologinja Vesna V. Godina v enem od svojih člankov poudarja, da smo Slovenci narod, ki že od nekdaj veliko da na svojega soseda. Nanj se celo bolj zanese kot na lastne sorodnike. Nekoč je bil eden od ključnih sosedskih odnosov pomoč pri preživetju. Tisti, ki so imeli preveč, so dali tistim, ki so imeli premalo. In dajali so sosedom. Kajpak tistim, s katerimi so se dobro razumeli. »Zavedati se je namreč treba, da je tovrstna redistribucija potekala le med sosedi, ki niso bili sprti. Kadar nisi imel hrane, si lahko sosedsko pomoč pričakoval le, če si bil s sosedom v dobrih odnosih. Zato so Slovenci v svoji zgodovini dobrim sosedskim odnosom pripisovali zelo velik pomen. Že res, da so se naši predniki trudili preživeti z lastnim delom (mit o pridnem in delovnem Slovencu), ker pa so imeli malo zemlje in še ta praviloma ni bila najboljša, delo ni jamčilo preživetja. Jamčila ga je lokalna skupnost, torej sosedje. Toda le, če si bil z njimi v dobrih odnosih. Zato so Slovenci svoj čas in energijo praviloma usmerjali v medsosedske odnose. Tovrstne prakse so skozi stoletja oblikovale posebne standarde medsosedskih odnosov, s katerimi odnose s sosedi in z drugimi bližnjimi še zdaj merimo po lokalni logiki. Ti standardi predpostavljajo samoumevno sodelovanje, obenem pa tudi samoumevno soodvisnost. Oboje se steka v standard samoumevne bližine, ki je tesnejša kot pri razmerju s sorodniki, vsaj tistimi, ki živijo zunaj gospodinjstva. Ta bližnjost, ta bližina pa seveda ne obsega le pomoči, temveč tudi družbeni nadzor in samoumevno vmešavanje v sosedovo življenje. In začudeno užaljenost, če sosed temu nadzoru in vmešavanju postavi meje. Tega se namreč sosedu ne sme narediti. Pa ne zaradi njega, marveč zaradi samega sebe - zaradi lastnih preživetvenih strategij, saj jih s postavljanjem meja in z nestrinjanjem ogrožaš. Tega pa noben pameten posameznik, kaj šele pameten Slovenec, ne naredi.«
