Novice Svet24

Iz tega zadimljenega peklenskega kraja so vzniknile legende in zgodbe o nenavadnih pojavih, zato morda niti ni nenavadno, da Flegrejska polja za nekatere predstavljajo vhod v podzemlje. Planota, del starodavne ognjeniške kaldere, se nahaja blizu Vezuva, enega od štirih dejavnih ognjenikov v Italiji. Ognjeniško zelo aktivno območje, iz katerega uhajata žveplo in para, je našlo svoje mesto v grških in rimskih mitih. Od takrat je neizbežno povezano z zgodbami o magiji in prerokbah.

Twitter

Paget je s sodelavci obsežen kompleks predorov preiskoval skoraj desetletje. 

Kumska Sibila

Ena od največjih legend, ki izvirajo s tega območja, je zgodba o kumski Sibili, ki se je pojavila v Eneidi, epu rimskega pesnika Vergila. Sibila je junaka Eneja vodila skozi deželo mrtvih. Bila je prikazana kot ženska s preroškim darom, ki ji je bog Apolon naklonil nesmrtnost. Zadrževala naj bi se v jami nekje na Flegrejskih poljih, ki naj bi obenem bila vhod v podzemlje. Legenda pravi, da je imela devet magičnih zvitkov, v katerih je bila zbrana celotna prihodnost Rima, katere je za astronomsko vsoto ponudila rimskemu kralju Tarkviniju Ošabnemu. Ko jo je ta zavrnil, jih je začela uničevati, dokler ni kralj pristal na njeno ponudbo. Zadnje tri zvitke je shranil na skrivnem kraju.

Zrna resnice

Zgodba je zanimiva, ker je Tarkvinij dejansko obstajal, kakor tudi trije zvitki, ki so bili shranjeni v sefu pod Jupitrovim templjem. Čeprav njihova vsebina ni znana, pa so ljudje očitno verjeli v njihovo preroškost, saj so se nanje obračali v kriznih časih, da bi se izognili najhujšemu. Tem zrnom resnice gre zasluga, da so avantur željne duše stoletja verjele, da nekje res obstaja jama, v kateri v prihodnost zre Sibila in iz katere je mogoče dostopati v podzemlje. Zaradi teh prvin legend so se tudi zgodovinarji, arheologi in učenjaki spraševali, če je nekje res morda ne ravno vhod v podzemlje, temveč jamski sistem, srčika legend o Sibili in njeni jami. Na območje Flegrejskih polj se je zato odpravilo več odprav, a brez uspeha. Jama se je tako še enkrat znova pogreznila v mit in bi tam verjetno tudi ostala, če ne bi v petdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili antično rimsko luksuzno letovišče Baiae. To je po vsem cesarstvu slovelo zaradi svojih visoko cenjenih zdravilnih moči. Tu je med 2.000 let starimi ruševinami italijanski arheolog Amedeo Maiuri naletel na vhod v prej neznani kompleks tunelov, izdolbenih v skalo, ki so vodili v bližnji hrib in pod mesto. Ozko odprtino v bližini ruševin templja sta prekrivala gramoz in bujno rastje. Očitno je bilo, da je vhod bil delo človeških rok. Navdušeni arheologi so se odpravili raziskovati, a niso prišli daleč. Po le nekaj metrih v nepredirni temi je postalo jasno, da je odprtina prežeta z nevarnimi hlapi in da je vročina, ki je puhtela iz globin, postajala vse hujša. Arheologi so svojo namero opustili, vhod pa je spet zapadel v pozabo.

Twitter

Dno skrivnosti

Približno desetletje pozneje je arheološki zanesenjak Robert Paget naletel na omembo skrivnostnega predora. Ostalo je zgodovina, kot pravijo, saj je bil eden redkih, ki Sibile in njenega domovanja ni odpravil kot zgolj legendo. Odločen, da bo skrivnosti prišel do dna, je zbral nekaj prostovoljcev in kolega Keitha Jonesa. Že od začetka je bilo jasno, da odprava ne bo lahka. Za prvo prepreko se je izkazal sam vhod – ta v višino sicer meri dobra dva meta, a je širok le približno 50 centimetrov. Ko so se prerinili skozenj, so jih pozdravili plini in neznosna vročina. Čeprav se je predor počasi širil, so ga prehodili le 120 metrov, preden jih je zaustavil kup gramoza. A teh 120 metrov je bilo dovolj, da je Paget zaključil, da je predor služil obrednim namenom. Ko so sčistili gramoz, so sprevideli, da je predor le majhen del večjega sistema, ki je bil izredno premišljeno zasnovan za neznan namen.

Ker Paget ni bil poklicni arheolog, odkritje vhoda v podzemlje ni bilo najbolj po okusu takratnih akademikov. 

Tudi Stiks

Bržda največja skrivnost jih je čakala na spodnjih ravneh, kjer je temperatura dosegala 50 stopinj Celzija, zraka pa skorajda ni bilo mogoče dihati. Po ostrem ovinku so prišli do podzemne reke vrele vode, ki so jo pozneje poimenovali Stiks. Z nasprotnega brega je pot vodila v sobano, od tam pa skrivno stopnišče do površja na območju prej omenjenega rimskega zdravilišča.

Za nejeverne Tomaže

Paget je s sodelavci obsežen kompleks predorov preiskoval skoraj desetletje. Bil je prepričan, da predori in reka predstavljajo vhod v grško podzemlje. Po letih iskanja je tako odkril svojo legendarno jamo oziroma jamo, za katero je bil prepričan, da je rodila legendo. Duhovniki naj bi tako s poustvarjenim podzemljem o njegovi istovetnosti prepričevali vse, ki so bili dovolj trmasti, da so se vanj odpravili. Če bi vprašali Pageta, je bil med njimi morda bil tudi Vergil.

Predori so povečini zaprti za turiste, je pa mogoče najeti vodiča, s katerim si je mogoče ogledati nekaj sekcij podzemlja.

Sporno odkritje

Ker Paget ni bil poklicni arheolog, odkritje vhoda v podzemlje ni bilo najbolj po okusu takratnih akademikov. Njegova dognanja so bila v knjižni obliki izdana veliko pozneje pa še takrat z opombo, da jih je potrebno jemati z rezervo. Vseeno pa njegovo delo predstavlja najbolj celosten poskus, da bi razkril skrivnosti kompleksa, o katerem še danes vemo bore malo.