Na oblast je prišel z združitvijo in pokoritvijo številnih nomadskih plemen severovzhodne Azije. Po osamosvojitvi se je razglasil za velikega kana in začel vojne pohode proti Kara–Kitajskemu kanatu, Kavkazu, Horezmskemu cesarstvu in dinastijama Xi Xia in Jin ter osvojil velik del Srednje Azije in Kitajske. Dve leti pred smrtjo je za svojega naslednika izbral sina Ögedeja, razdelil cesarstvo na kanate in jih podelil svojim sinovom in vnukom. Pokorjene ali novoustanovljene vazalne države so obsegale celo sodobno Kitajsko, Korejo, Kavkaz, Srednjo Azijo, velik del vzhodne Evrope in Bližnji vzhod.
Džingiskan naj bi bil odgovoren za smrt 40 milijonov ljudi.
ZASLUGE
Njegove največje zasluge na civilnem področju so uvedba ujgurske pisave kot uradne pisave Mongolskega cesarstva, spodbujanje verske strpnosti in trgovanja s tujimi narodi in vzpostavitev pravnega reda z zakonikom Jasa. Temudžin je bil po očetovi strani v sorodu s Kabul kanom, Ambagaj kanom in Kutula kanom, ki je vodil mongolsko plemensko zvezo. Tajna zgodovina Mongolov pravi, da je Džingiskan po porazu Tangutov leta 1227 umrl. Vzrok njegove smrti ni povsem jasen. Med mogočimi vzroki omenjajo padec s konja, posledice starih ran, tangutsko prekletstvo, starost, bolezen in izčrpanost. Galicijsko–volinjska kronika trdi, da je bil ubit v bitki s Tanguti. Poznejše mongolske kronike povezujejo njegovo smrt s tangutsko princeso, ki jo je vzel kot vojni plen.
