V državljanski vojni so republikanci zmagali, monarhisti so morali položiti orožje, Maksimilijan I. je bil ujet, obsojen na smrt in ustreljen.
Od Schönbrunna do Lokruma
V kapucinskem samostanu v Queretaru se je pojavil pruski veleposlanik Anton von Magnus, stopil mimo oborožene straže v celico, kjer je bil zaprt cesar Maksimilijan I., mehiški cesar. Prinesel mu je slabo novico. »Nisem uspel, Vaša Milost.« Maksimilijan je rahlo prebledel, potem pa rekel: »Kdaj?« Diplomat je odgovoril naravnost: «Jutri, Vaša Ekscelenca.« Cesar je bil zaprt skupaj s svojima generaloma Miguelom Miramonom in Tomažem Mejrijem. Glavni ječar je obljubil generalu Tomažu svobodo, vendar je general ponudbo zavrnil: »Samo pod pogojem, da osvobodite tudi cesarja.« Ječar je odšel in poklical spovednika. General Miguel je po spovedi trdno zaspal, Tomaž je prebedel noč z odprtimi očmi, saj ga je bolela rana, ki jo je dobil v zadnji bitki. Maksimilijan se je zazrl v zid in kot v kakšnem državnem gledališču gledal prizore svojega srečnega in uspešnega življenja.
Rojen je bil v Schönbrunnu, mati je bila Sofija, bavarska princesa, oče je bil nadvojvoda Franjo Karel Avstrijski. Rad je imel morje, to ga je pomirjalo, obenem vleklo v daljne kraje. Med drugim je s kraljevsko ladjo obiskal Jeruzalem in se navdušil nad njegovo zgodovino. S sedemindvajsetimi leti se je poročil s svojo nečakinjo, belgijsko princeso Charlotto. Sprva sta živela v Milanu, kjer je bil od leta 1857 podkralj Kraljestva Lombardija-Benetke. Po dveh letih ga je njegov brat cesar Franc Jožef zamenjal zaradi liberalizma in mlačnosti. Kmalu je Avstrija zgubila svoje posesti v Italiji, Maksimilijan pa se je nastanil v trdnjavi Miramare v Tržaškem zalivu, kjer je živel od rente. Leta 1859 je kupil otok Lokrum blizu Dubrovnika. Ta je bil znan po zgodbi o kralju Richardu I. Levjesrčnem, ki se je pred nevihto zatekel na otok, ko je bil na križarskem pohodu v Jeruzalem. Sem je Maksimilijan zahajal na oddih. Še danes je na otoku kamen, v katerega je vgraviran mehiški grb, slika Lokruma pa še danes visi v dvorcu Miramar.
Cesar brez krone
Španski monarhisti so leta 1859 Maksimilijanu ponudili mehiško cesarsko krono. V državi so bili ostri politično spopadi med člani liberalne stranke predsednika Juareza in konservativci. Maksimilijan je najprej povabilo odklonil. Odgovoril jim je: »Habsburžani niso okupatorji.« Mišljenje je spremenil, ko so se začele vmešavati evropske države Francija, Španija, Belgija in Velika Britanija. Vsi po vrsti so podprli konservativce. Potem ko je francoski general Elie F. Forey zavzel mehiško mesto Ciudad de Mexico in organiziral plebiscit o obnovitvi monarhije, ga je Napoleon III. nagovoril, da je sprejel povabilo. Niti sanjalo se mu ni, da je bil plebiscit izveden nasilno, pod francoskimi bajoneti. Aprila 1854 je Maksimilijan odstopil kot vrhovni poveljnik avstrijske mornarice in odpotoval iz Trsta z ladjo Novara v Mehiko. Na cilj je priplul konec maja istega leta in postal cesar. Sprejel ga je samo manjši del prebivalstva, saj ga niso priznali privrženci republikansko-liberalne stranke Benita Juareza, kakor tudi del naroda ne, ki je nasprotoval francoski zasedbi v Mehiki. Kmalu po njegovem prihodu se je umaknilo evropsko intervencijsko ladjevje, ostal je samo francoski korpus. Med svojo kratkotrajno vladavino je Maksimilijan I. razočaral svoje privržence, saj je uvedel nekoliko liberalnih reform, ki jih je pred njim predložil že Juarez. Sem so sodili zemljiška reforma, razglasitev verske svobode in razširitev volilne pravice ne glede na lastninski status oziroma premoženje. Obnovil je grad Chapultepec in ga preuredil v državno rezidenco, od nje do mesta, ki je ležalo pod gradom, je uredil lepo avenijo. Načrtoval je svoje kronanje, vendar zaradi nemirov v državi do njega nikoli ni prišlo.
Maksimilijan je padel v roke republikancem
Po končani ameriški državljanski vojni je ameriška vlada povečala pomoč uporniškim enotam Juareza in njegovemu zavezniku Perfiriji Diazu. Na drugi strani pa je Maksimilijan ponudil in dal pribežališče beguncem iz Konfederacije. Povabil je tudi evropske izseljence, predvsem iz Nemčije in Avstrije. Ker s svojo ženo Charlotto nista imela otrok, sta posvojila vnuka prvega (kratkotrajnega) mehiškega cesarja, Auguština I. de Iturbida (rojenega leta 1820). Hotel je reorganizirati cesarsko vojsko, vendar mu to ni uspelo. Nemiri v državi so se leta 1866 povečali. Njegov položaj je bil nezavidljiv, še zlasti ker je Napoleon III. umaknil svoj francoski korpus iz Mehike. Združene ameriške države so namreč zahtevale od evropskih velesil, da se ne vmešavajo v notranje zadeve na ameriških celinah. Maksimilijan je zavrnil predlog, da abdicira in se vrne v Evropo. Ostal je s svojimi privrženci, ženo Charlotto pa je postal v Evropo. Pričakoval je pomoč od Francije, Avstrije, Belgije in celo Vatikana, vendar je ni dobil. Februarja 1867 se je pred močnimi vojaškimi enotami republikancev umaknil v mesto Queretaro Arteaga v pokrajini Santiago de Queretaro. Nekaj tednov je zdržal pritiske, toda zaradi izdaje v lastnih vrstah (polkovnik Miguel Lopez je odprl vrata republikancem) je mesto padlo v roke republikancem. Po neuspelem preboju skozi republikanske vrste so ga ujeli in zaprli.
Njegova žena Charlotte je od žalosti znorela
Maksimilijan I. je v noči pred usmrtitvijo napisal tri pisma. Najprej svoji materi ter pismu priložil dva prstana – enega s sveto relikvijo in drugega, poročnega. Drugo pismo je napisal bratu cesarju Francu Jožefu in ga prosil, da poskrbi za njegovo služinčad, ki mu je bila do smrti zvesta. Tretje pismo je napisal svojim soborcem in se jim zahvalil za lojalnost. Pisma je dal svojemu osebnemu zdravniku, da jih pošlje v Evropo. Ob štirih zjutraj je odšel k maši. Po njej je še dolgo klečal in razmišljal o svoji usodi. Hudo mu je bilo zaradi soproge. Nikoli ni izvedel, da je Charlotte po vrnitvi v Evropo doživela živčni zlom in je ostala pri bratu, ki jo je negoval. Mnogi državniki so se zavzeli zanj, posredovali pri mehiškem predsedniku Benitu Juarezu (1806–1872), vendar je bilo vse zaman. Poleg evropskih vladarjev so tudi druge javne osebnosti zahtevale pomilostitev za mehiškega cesarja, med njimi znani republikanec, književnik Victor Hugo, in Giuseppe Garibaldi. Ob sedmih zjutraj je prišel kapetan eksekucijske čete Gonzales in mu predlagal, da bi mu zavezali oči. Cesar je odklonil ponudbo. Poveljnik se je za trenutek zmedel, nato pokazal na vrata. Možje so se zvrstili v posmrtni sprevod. Najprej je stopalo sto vojakov, nato vojaška godba, ki je igrala posmrtni marš, za njimi so šli obsojenci, obkroženi z vojaki. Maksimilijan je hotel napisati pismo svoji ženi, a mu je nekdo sporočil, da je mrtva, vendar temu ni verjel. Raje je živel teh nekaj ur in minut v iluziji, da je z njo vse v redu.
La Paloma za slovo
Ko so prišli na strelišče, na Cerro de las Campanas, 19. junija 1867, se je cesar Maksimilijan I. poslovil od svojih dveh najbolj zvestih generalov. Objeli so se, poljubili. Potem je stopil k vojakom v prvi strelski vrsti in vsakemu dal zlatnik. »Prosim ne streljajte mi v glavo – ne bi rad, da me mati ne bi prepoznala.« Potem se je vrnil v vrsto. Kapetan Gonzales je bil neodločen, ni vedel, kaj naj naredi. Cesar ga je bodril: »Vojak ste, izpolnite svojo dolžnost!« Potem je rekel: »Upam, da bo moja kri, ki bo zdaj stekla, koristna za dobrobit dežele. 'Viva Mexico! Viva la Independencia!' (Živela Mehika! Živela neodvisnost!)« Oglasil se je napev njegove priljubljene pesmi La Paloma (Golobica), ki mu je bila všeč še, ko je bil mladi mornariški oficir na začetku svoje kariere. Še preden je pesem izzvenela, so se zaslišali streli. Generala sta umrla takoj, cesar pa je še živel in se zvijal v smrtnih krčih. Kapetan Gonzales mu je dal milostni strel.
Juarez je napisal: Mir njegovemu pepelu!
Predsednik Mehike Benito Juarez je objavil uradno sporočilo. »Maksimilijan I. odstavljen po volji ljudstva, obsojen po zakonih, za svoje zločine zoper neodvisnost naroda je bil pred rednim vojaškim sodiščem obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo, prav tako njegova generala. Sodba je bila izvršena v Queretaru 19. junija 1867, ob sedmih zjutraj. Mir njegovemu pepelu!« Novica o Maksimilijanovi smrti je prišla v Avstrijo z večmesečno zamudi in je vse kruto presenetila, kajti vsi so vedeli, kako je delovalo mehiško sodišče – brez možnosti, da bi se obsojenci branili. V Avstriji je zavladala velika žalost. V očeh evropskih vladarjev je bil mehiški predsednik Juarez brezčutni sovražnik, Napoleon III. pa človek brez hrbtenice. Na zahtevo cesarja Franje Jožefa so telo njegovega brata vrnili v Evropo. V Mehiko je poslal admirala Wilhelma von Tegetthoffa s križarko Novara. Maksimilijanovo truplo so najprej pripeljali v Trst, od tam pa na Dunaj, kjer je pokopan v habsburški cesarski kripti. Cesarica Charlotte je najprej nekaj časa živela v svojem dvorcu Miramar, nato pa v izolaciji v dvorcu Bouchou pri Meisu, v Belgiji. Zanjo je skrbel njen brat Leopold II. O Maksimilijanu I. so posneli dva filma, napisali več knjig. Skladatelj Franz Liszt je komponiral pogrebni marš Années de Pelerinage (1883), slikar Edouard Manet pa je leta 1869 naslikal sliko Streljanje cesarja Maksimilijana I., ki je danes v muzeju v Mannheimu.
