Izkopavanja na območju najdišča Rano Raraku, kjer so bili tako imenovani moai izklesani iz skale, v našo zavest vračajo znanje, ki je bilo pozabljeno več desetletij. Fotografije iz leta 1919 namreč razkrivajo, da so bili nekateri kipi več kot pa le glave. Odkritje je bilo potrjeno leta 1955, ko je norveška odprava pod vodstvom raziskovalca Thora Heyedahla izkopala enega od kipov. Ti dosežki so bili sčasoma pozabljeni – ohranili so se v spominih arheologov, a ne turistov, ki so otok začeli obiskovati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Velikonočni otok postal vmesna točka za polete med Santiagom in Tahitijem.
»Mislim, da nihče od strokovnjakov ne dvomi, da so bili za krčenje gozda na otoku odgovorni ljudje, kar je povzročilo precejšnje izzive za družbeno strukturo.« Jo Anne Van Tilburg, arheologinja
Popis velikanov
Kipov so se znova lotili arheologi po vodstvom Jo Anne Van Tilburg, direktorice Projekta kip Velikonočnega otoka. Izkopali so dva kipa polne velikosti, ki merita sedem metrov in tehtata približno 20 ton. Omenjeni projekt že od devetdesetih let prejšnjega stoletja izvaja arheološka izkopavanja po celotnem otoku z namenom, da bi ustvarili celovit popis vseh tamkajšnjih kipov. »Popis je nujen,« je dejala Van Tilburgova. »Njihove poteze, kje so bili odkriti, kako so povezani s svojimi lokacijami. Obenem delamo pri katalogu vseh kipov kot artefaktov, da bi jih lahko ohranili za prihodnje generacije.«
Kopica vprašanj
Odkar je nizozemski raziskovalec Jakob Roggeveen na velikonočno jutro leta 1722 odkril Velikonočni otok, 887 monumentalnih kipov še vedno vzbuja čudenje in postavlja številna vprašanja. Kako je bil otok poseljen? Kako so bili narejeni kipi? Kako so jih premikali po otoku? Kaj se je zgodila, da se je do leta 1774, ko je otok obiskal James Cook, otoška populacija zatekla k uživanju človeškega mesa?
Za prihodnje rodove
V zadnjih desetletjih so antropolog Jared Diamond in drugi iz otoka naredili primer ekoloških in družbenih nevarnosti pretiranih izkoriščanj naravnih virov. Nekaterih vprašanj pa so se lotili že med prvo odpravo na Velikonočni otok, ki jo je leta 1919 vodila Katherine Routledge. »Na žalost so bila njena izkopavanja slabo dokumentirana, če sploh,« je povedala Van Tilburgova. In kaj Van Tilburgova pravi o premikanju kipov, ki je še vedno stvar razgretih debat? »Najverjetneje jih čez številne kilometre neugodnega terena niso »sprehajali«, kot trdijo nekateri,« je dejala. »Najbolj smiselno se zdi, da so kipe različnih oblik in velikosti premikali čim bolj praktično, verjetno v vodoravnem položaju.« Sčasoma je populacija Velikonočnega otoka dosegla 7000 duš, ki so med seboj tekmovale v gradnji kipov. »Mislim, da nihče od strokovnjakov ne dvomi, da so za krčenje gozda na otoku bili odgovorni ljudje, kar je pomenilo precejšnje izzive za družbeno strukturo,« je dejala Van Tilburgova. »Prav tako ni dvoma, da so se bili zaradi krčenja gozdov kot družba prisiljeni prilagoditi. Dejstvo je, da se je status kipov znatno spremenil, vendar pa je njihov namen ostal enak.«
In kaj se lahko človeštvo nauči od Velikonočnega otoka? »Gledati morajo čim dlje v prihodnost in spremljati večjo sliko,« je zaključila Van Tilburgova.
