Pri petnajstih letih je postala žena francoskega prestolonaslednika in pozneje kralja Ludvika XVI. (1754–1793). Oba, kralj in kraljica, sta bila med francosko revolucijo obglavljena.
Mlada, lepa in neumna
Marija Antoinetta ni bila najbolje vzgojena. Kraljica bi se lahko mnogo več naučila od svoje pametne, sposobne in delavne matere Marije Terezije (1717–1780). To je bil čas, ko sta si bili Avstrija in Prusija stalno v laseh in ko je bila Avstrija finančno izčrpana. Iskala je pomoč v Evropi in jo našlav Franciji. Obe državi sta podpisali pogodbo o sodelovanju in jo pozneje podkrepili s politično in zakonsko zvezo med nadvojvodinjo, enajstletno Marijo Antoinetto, in Ludvikom XVI., takrat še francoskim prestolonaslednikom. Njen mož je bil mnogo bolj izobražen, bolje vzgojen, zato so tudi Marijo Antoinetto prisilili, da se je naučila pisati nemško in francosko, študirala je zgodovino in zemljepis, dobila je prve učne ure v glasbi in se naučila plesnih korakov. Njen učitelj glasbe je bil na dunajskem kraljevskem dvoru znani nemški skladatelj Christoph Willibald Gluck. Vzgajali so jo skupaj z njeno starejšo sestro Marijo Karolino, ki je pozneje postala neapeljsko-sicilijanska kraljica.
Če nimate kruha, jejte pecivo
Pariz je z navdušenjem sprejel novega kralja in mlado, lepo kraljico Marijo Antoinetto, ki je prišla v francosko prestolnico maja 1770. Bila je navdušena, zdelo se ji je, da so se ji izpolnile največje, najlepše želje. Materi Mariji Tereziji je napisala: »Sam Bog je storil, da sem se rodila v kraljevski družini kot tvoja najmlajša hčerka in postala izbrana kraljica najlepšega kraljestva v Evropi.« Prvo navdušenje Parižanov pa se je kmalu sprevrglo v negodovanje, na koncu v prezir in sovraštvo do »avstrijske« kraljice. Na dvoru je zanjo skrbela učiteljica Anna d' Arpajon, ki pa ji ni bila naklonjena. Kmalu se je mlada kraljica znašla sredi spletk. Kraljeva prijateljica, za katero so trdili, da je dvorska kurtizana in celo kraljeva metresa, Madame du Barry (pozneje je prav tako končala na morišču), je razširila o njej laž, ki se je do danes utrdila kot citirana, resnična izjava. Baje so se pod njenimi okni Parižani drli: »Lačni smo, nimamo kruha.« Ona pa je to komentirala: »Če nimate kruha, jejte pecivo!« Baje je bila ta izjava znana že sto let prej, preden se je Marija Antoinetta pojavila v Parizu. Kot je zapisal Rousseau leta 1737 v knjigi Spoznanja, naj bi to izjavila Marija Tereza, žena Ludvika XIV. Pozneje so to izjavo pripisali še okrog leta 1752 kraljevi teti Madame Sofiji oziroma Madame Viktoriji. Vsekakor je res, da je ta citat ostal aktualen vse do današnjih dni in da ga nekateri, manj izobraženi intelektualci in novinarji radi citirajo.
Kraljevska poročna noč
Modrooka Marija Antoinetta se je poročila z moškim, ki je bil leto dni mlajši od nje; oba nista imela pojma ne o življenju ne o seksu. Poročila se je 19. aprila 1770 na Dunaju, vendar brez navzočnosti svojega ženina. Nadomestil ga je ženinov brat Ferdinand. Kraljica je bila mlada, naivna, sveta okoli sebe ni razumela, bilo pa ji je všeč, da je bila v središču pozornosti. Z Dunaja se je odpeljala v kočiji in vzela s sabo le nekaj osebnih stvari, priljubljenega psa in navodila očeta in matere. Poročna noč je minila v pričakovanju, vendar se ni nič zgodilo. Hčerka je napisala pismo materi, Marija Tereza pa je takoj ukrepala. Zdravniki so pregledali mladega kralja in ugotovili, da je vse v redu. V bistvu pa ni bilo. Ludvik je trpel za fimozo, zoženo kožico, zaradi česar ni mogel imeti erekcije. Mladi soprog se je opravičil, da želi dočakati moško zrelost, šestnajst let, in da bo potem vse v najlepšem redu. Minil je rojstni dan, vendar je Marija Antonietta ostala nedolžna. Kralj se je obnašal do nje kot do dobre prijateljice. Ker je imela rada zabave, ji je enkrat na teden dovolil, da je v svojih sobanah priredila plesni večer. Mlada lepotica se je hitro učila v novem okolju. Kmalu je postala zrela, pametna in dovtipna. In seveda razvajena. Imela je dva psa, hotela je še tretjega. Psi so hodili po sobanah, počeli, kar se jim je ljubilo, za sabo niso puščali samo dlake, marveč umazanijo, ki je nihče ni pospravljal. Ko je kralj Ludvik XV. umrl leta 1774 in je njen mož Ludvik XVI. postal kralj, ona pa kraljica, je dobila večjo »žepnino«. Lahko je do mile volje zapravljala. Kupovala je in si dala izdelovati klobuke, čevlje, urejati pričeske. Kmalu so jo Parižanke posnemale, nosile so to, kar je oblekla ona. Rada se je zatekala v svojo vilo Mali Trianon, ki ji jo je podaril Ludvik. Ta vila je kmalu postala trn v očesu ljudstva. Kraljica se je okusno, vendar luksuzno oblačila, kupovala drago pohištvo. S tem je skušala nadoknaditi pomanjkanje seksa. Kralj je končno odšel na operacijo in nato odhitel v kraljevsko posteljo. Marija Antoinetta je namesto sina rodila hčerko, kar je razočaralo oba starša in tudi narod. Drugi otrok je bil sin, vendar je živel samo osem let in umrl za kostno tuberkulozo. Drugi sin Ludvik Karel je živel samo deset let, druga hčerka pa je umrla pri enajstih mesecih. Mnogi zlobni jeziki so trdili, da oče teh otrok ni kralj, marveč kraljičini prijatelji. Francozi je niso imeli radi, niso je cenili, o njej so govorili kot o »avstrijski deklini«.
Iz palače v zapor
V sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja se je razvilo meščanstvo,plemstvo, aristokracija in duhovništvo pa je osiromašilo ljudstvo. Deficit kraljevske zakladnice se je povečal, skočil od 15 na 18 odstotkov. Kralj je hotel uvesti nove reforme, vendar v tem ni uspel. Kraljica je bila tujka, obtoževali so jo v pamfletih za razsipnost, nezvestobo, hujskanje in zapravljanje državnega premoženja. Bila je posredno vpletena v afero z ogrlico. Grofica de la Motte-Valois je naročila izredno dragoceno ogrlico na račun kraljice. Kraljica je ogrlico zavrnila, ker ni imela denarja, da bi jo plačala, začel se je spor in na koncu naročene kraljevske dragocenosti ni nihče plačal. Toda ljudje so bili ogorčeni zaradi njene potrate, saj je velike vsote denarja zapravljala tudi za hazardne igre. Parižani so bili lačni in nezadovoljni, kralj in kraljica pa sta živelav svojih gradovih, slepa in gluha za vse, kar se je dogajalo v državi. Ljudje so jo imenovali Madame Deficit, bila je kriva za vrsto denarnih neuspehov, tudi za neuspelo financiranje ameriških kolonij v boju za neodvisnost izpod Velike Britanije. V bistvu je bila manj razsipna od poznejše cesarice Jožefine, ki je imela petsto oblek in sedemsto parov čevljev. Med francosko revolucijo so kraljevsko družino preselili v palačo Tuileries. Ljudje so si jih prihajali ogledovat, kot da so v živalskem vrtu.
Dve obglavljeni okronani glavi
Kraljica Marija Antoinetta je imela prijatelja, švedskega grofa Axela Fersena(1755–1810), ki je bil pripravljen rešiti družino iz zapora. Zaljubljeni Axel je organiziral pobeg, vendar so jih med potjo prepoznali, zajeli in spravili v pariški Tempel. Še vedno so dobivali več vrst hrane in pijačo. Kraljica je bila prepričana, da jih bodo rešili avstrijski in pruski vojaki. Toda 21. januarja 1793 so odpeljali kralja iz zapora in ga obglavili. Ni se poslovil od žene, hotel jo je prikrajšati za grenko slovo. Po moževi smrti so ji prepovedali nositi črnino in jo prepeljali v zapor Conciergerie ter obsodili za zaroto zoper Francijo. Levičarji v konventu so za kraljico zahtevali smrtno kazen. Dodelili so ji skromno celico s posteljo in špansko steno za intimne potrebe, potem so jo nekajkrat na skrival zaslišali. Med prevozom na sodišče so bili tisti, ki so jo videli, presenečeni – ni bila prestrašena, pobita, samo bleda, sivolasa. Nosila je kraljevske diamante. Sodišče je na vsak način hotelo narediti iz nje državno sovražnico, posebna komisija jo je hotela obsodili celo za incest z lastnim sinom, kar je bil popoln nesmisel. Proces se je začel 15. oktobra 1793 ob osmih zjutraj.
Obsodba je bila napisana na osmih straneh, štirideset ljudi so privedli kot priče, vendar nihče ni prinesel končnega zaključka. Kraljica je izčrpana, vendar bistro odgovarjala na obtožbe, logično dokazovala, da ni storila tega, kar so ji očitali. Kraljico so odpeljali iz celice ob desetih dopoldne v spremstvu štirih sodnikov in predstavnika revolucionarnega tribunala. Bilo je nedostojno, da so ji zvezali roke na hrbtu, odrezali lase in jih pozneje vrgli v ogenj. Na dvorišče so jo pripeljali na vozu, ki sta ga vlekla dva konja. Bila je oblečena v bela oblačila. Ko se je vzpenjala na oder, je izgubila čevelj. Na oder ji je pomagal krvnik (njegov oče Charles Sanson je giljotiniral njenega moža, kralja Ludvika XVI.). Krvniku je izročila svoj žepni robec z monogramom in mu dejala: »Obrišite giljotino, da si ne bom umazala ovratnika!« Giljotina je padla petnajst minut po dvanajsti uri. Henri Sanson je dvignil glavo Marije Antoinette in jo pokazal ljudstvu. To je zakričalo: »Vive la Republique! Vive la Liberte! (Naj živi republika! Naj živi svoboda!)« Kralj in kraljica sta mnogo let pozneje našla skupni grob v grobnici v Sant-Denis na severu Pariza.
Pravijo, da je njena glava ostala na tleh, medtem ko sta odšla krvnika na kosilo. Mlada modelarka Maria GrosholtzTo naj bi to izkoristila in vzela odtise za posmrtno masko. To naj bi bila pozneje znana Madam Tussand, ki ima svojo galerijo znanih figur osebnosti.
