Preden je Dienach umrl, je Papahatzisu zaupal svoje dnevniške zapise. O njihovi vsebini z njim ni razpravljal – dejal mu je, naj jih iz nemščine prevede v grščino, češ da si bo tako izboljšal znanje tujega jezika. Papahatzis se je lotil prevajanja. Sprva je mislil, da je Dienach napisal roman, a je kmalu spoznal, da je njegov dnevnik iz prihodnosti. Na tem mestu velja več besed nameniti enemu ključnemu dogodku – eno leto trajajoči komi, v katero naj bi se v ženevski bolnišnici pogreznil Dienach.
Dnevnik je od leta 1926 pa do danes doživel marsikaj.
Zaradi obolenja, vnetja možganov, imenovanega encephalitis lethargica, se je v otrplo spanje prvič pogreznil za 15 minut. Drugič je trajalo celo leto. V času, ki ga je Dienach preživel v komi, naj bi, kot je zapisal v svoj dnevnik, vstopil v telo druge osebe. Ta oseba je bil Andreas Northam, živeč leta 3906. Ko se je prebudil iz kome, ni z nikomer govoril o svoji nenavadni izkušnji, je pa zato svoje videnje prihodnosti prelil na papir. Kar se je izkazalo za izreden podvig, saj je imel kot človek 20. stoletja težave z opisovanjem prihodnosti, ki je ni razumel. So pa zato ljudje iz prihodnosti povsem razumeli situacijo, v kateri se je znašel – imenovali so jo »zdrs zavesti«. Razkrili so mu zgodovino od 21. pa do 39. stoletja, zase so zadržali le zgodbo 20. – niso namreč hoteli, da bi Dienach poznal svojo prihodnost, če bi se še kdaj vrnil v svoje telo in v svoj čas. Dve leti po prihodu v Grčijo se je Dienachovo zdravstveno stanje še poslabšalo; vedoč, da bo kmalu umrl, se je odpravil v domovino. Ni pa natančno znano, kako je končal. Nekateri zapisi pravijo, da je zaradi tuberkuloze umrl v Atenah, drugi, da na poti domov v Italiji leta 1924.
Vrsta ovir
Dnevnik je od leta 1926 pa do danes doživel marsikaj. Papahatzis je za prevod zapisov potreboval 14 let – vmes sta se zgodili druga svetovna vojna in grška državljanska vojna. Med letoma 1952 in 1966 je kar dvanajstkrat obiskal Zürich v upanju, da bi se dokopal do dodatnih informacij v zvezi z Dienachom. Brez uspeha – odkril ni nobenega sledu o njem, njegovih sorodnikih, sosedih ali prijateljih. Dienach, ki naj bi se za Nemce boril v prvi svetovni vojni, v Grčiji najverjetneje ni uporabljal svojega pravega imena. Papahatzis je po drugi svetovni vojni prevod delil s svojimi prijatelji – prostozidarji, teozofi, profesorji teologije. Dnevnik je za prostozidarje postal prava svetinja, zato so ga hoteli obdržati zase. Vendar pa je bil Papahatzis odločen, da ga natisne. To je bilo v času, ko je Grčija vstopila v najhujšo fazo sedem let trajajočega diktatorstva. Prva izdaja je bila leta 1972 zaradi opozicije cerkvenih krogov in padca diktatorskega režima leto dni pozneje obsojena na propad. Prihodnost ni zanimala nikogar, ko pa je bila sedanjost tako zelo napeta. Le malo je bilo tistih, ki so imeli čas, potrpljenje in znanje, da so se lahko prebili skozi skoraj 1000 strani nerodno prevedenega dnevnika. Druga izdaja je sledila leta 1979, a je zanjo vedel le malokdo. Papahatzis je umrl, družina pa ni nadaljevala njegovega dela. Dvajset let pozneje je dnevnik prišel v roke Radamanthisa Anastasakisa, grškega prostozidarja. Ta ga je izdal v izredno omejeni nakladi, le malo pa jih je prestopilo meje Grčije.
