Po smrti kralja Riharda Levjesrčnega leta 1199 je njegov mlajši brat Ivan postal kralj Anglije in fevdalnih posesti na Irskem in na zahodu Francije. V spopadih s francoskih kraljem Filipom II. je izgubil fevdalna območja v Franciji, ki pa jih je Ivan hotel pridobiti nazaj.
Po izgubljeni bitki na severu Francije leta 1214 so se baroni kralju uprli, saj je vojna s Francijo prinesla politično krizo, višanje davkov in vrsto zatiralnih ukrepov v Angliji. Na srečanju obeh strani sredi junija leta 1215 so baroni kralju vsilili prvo različico magne carte, ki je bila s pečatom kralja tudi uradno potrjena.
Listina je bila prvi poskus v pisni obliki omejiti moč kralja z nedotakljivim zakonom. Besedilo v latinščini vsebuje preambulo in 63 členov, od katerih večina vsebuje določila glede fevdalnih praks, mest, trgovine in pobiranja carin. Določila zajemajo tudi odpravljanje dolgov in pravice Cerkve. Med najpomembnejšimi so tista glede pravnih pravic posameznikov in omejitve pooblastil kralja.
Najbolj znan je 39. člen listine, ki po vsem svetu velja za podlago moderne pravne in ustavne države in določa načelo habeas corpus: noben svoboden človek ne sme biti prijet, zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen na kakršenkoli način brez veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal.
Kralj Ivan se določil listine ni držal in tri mesece po podpisu je pripravil papeža Inocenca III., da magno carto razglasi za nezakonito. A njena določila so postala v deželi že splošno znana, izbruhnila je državljanska vojna, v katero sta se vmešali še Francija in Škotska. Ivan se je odtujil tudi od Cerkve, tako da ga je Inocenc III. na koncu izobčil.
Leta 1216, ko je bil velik del države v rokah kraljevih nasprotnikov, je Ivan nenadoma umrl. Njegovi podporniki so za naslednika razglasili njegovega devetletnega sina Henrika, pri čemer so priznali določila velike listine svoboščin, barone pa pozvali k prisegi zvestobe novemu kralju.
V obdobju do polnoletnosti Henrika so magno carto večkrat predelali, njene ideje pa so se vse bolj uveljavljale, črtali so le člen, ki je dopuščal možnost odstavitve kralja. Iz krajevnih skupščin zemljiških posestnikov iz nižjega plemstva in vaških predstavnikov ter skupščin visokega plemstva se je v 14. stoletju v Angliji razvil predhodnik dvodomnega parlamenta.
Temeljne ideje magne carte so se v teku stoletij tudi spričo širitve britanske kolonialne nadvlade razširile prek meja Anglije po celem svetu. Vplivale so tako na ameriško revolucijo kot na oblikovanje ameriške ustave. Tudi ustave številnih drugih držav z ločitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo imajo za osnovo prav ideje iz magne carte, piše avstrijska tiskovna agencija APA.
V času nastanka je sicer magna carta veljala le za manjšino - plemstvo in duhovščino -, vendar pa je sčasoma z dopolnili dodeljevala pravice vedno več družbenim slojem, kar je vodilo v načela ustavne monarhije ter ustavne in pravne države.
Prvotna različica magne carte je bila napisana v 12 izvodih. Do danes so se ohranili štirje - dva sta v Britanskem muzeju v Londonu, po eden pa v katedralah v Lincolnu in Salisburyju, še navaja APA.
