Zunaj hrvaškega mesta Pazin stoji zavetišče Happy End. Ime, ki te razžalosti ali navduši, saj so zgodbe zapuščenih živali različne. Nekatere v azilih zaživijo lepše življenje, druge pa v njih dočakajo svoje zadnje ure. Čeprav so prostovoljci nad dejanji ljudi izredno razočarani, niso izgubili volje do oskrbe psov.
Kot večina organizacij se tudi oni borijo s finančno stisko, zato skušajo lačna usta oziroma veterinarske stroške pokriti z občinskimi proračunskimi sredstvi oziroma donacijami. Sobotne dni izkoristijo za sprehode in po mestu vodijo mladiče oziroma pse za »oddajo«. Pogledi in zanimanja mimoidočih so dobra možnost, da kakšnemu od kosmatih sprehajalcev najdejo novega skrbnika kar med potjo. Vodja zavetišča nam je zaupal, da je bilo oddajanje psov dobro ob začetku leta, zdaj je nekaj manjše in spet čakajo na nov »val« posvojitev. Skupaj z občino se že več kot pet let borijo, da bi uspeli dobiti zemljišče, na katerem je postavljen azil, saj je zdaj v državni lasti. Prenova ali investicije so omejene in tamkajšnji objekti se s časom spreminjajo v propadajoče predele.
Skupaj za lepšo prihodnost
Sodelovanje in podpora lokalnih oblasti sta dobra, saj si tudi oni prizadevajo, da bi dobili pravo mestno zavetišče za živali, na katerega bi bili ponosni. Kot nam je pojasnila sogovornica, delujejo na področju Istre, zato imajo veliko dela z reševanjem psov tartufarjev, ki jih skrbniki zapustijo v nehumanih razmerah, oziroma pasjimi borbami, ki so prisotne in izredno dobičkonosno mučenje.
Največ radosti si privoščijo poleti, ko se odpravijo na kopanje v Rovinj in za nekaj ur pozabijo na stisko. Zavetišče je odprtega tipa, nimajo uradnih ur in obiskovalci jih lahko mirno obiščejo. Da je vzdušje res sproščeno, kaže tudi dejstvo, da je le določen del psov v kletkah, saj se večina dobro razume in se sproščeno sprehaja po dvorišču. Kot vsaka kosmata duša, pa ne zamudijo priložnosti, da se stisnejo k prostovoljcem, tudi tistemu, ki jim je rešil življenje. To je nedvomno najlepši zaključek.
