Vse se je začelo pred 12 leti, ko je Bernarda Gallardo v lokalnem časopisu prebrala zgodbo o zapuščenem dojenčku, ki so ga v kraju Puerto Montt ubili in odvrgli na kup smeti. Vest jo je presunila. Ker je bila ravno v procesu posvojitve, si ni mogla pomagati, da ni pomislila, da bi otrok lahko prišel v njeno varstvo, če bi le dovolj dolgo živel. Zato se je odločila, da bo ukrepala. »Če dobite otroka, ki je živ, ga oblečete in nahranite,« je povedala Čilenka. »Če je mrtev, ga dostojno pokopljete.«
Za Avroro je izvedela v časopisu.
Še preden je dobila otroka, ga je poimenovala Avrora po rimski boginji zore – prepričana je , da otrok v temo prinese luč. Posvojitev mrtvega otroka se je izkazala za dolgotrajen in mučen proces. V Čilu namreč velja, da če nihče ne pride po truplo, to postane odpadni material. Časa je zato imela le malo, a ji je na koncu uspelo. Ko je po njenem naročilu zdravnik preučil trupelce, je potrdil, da se otrok ni rodil mrtev. Nato je sledil še formalni proces posvojitve. Sodnik je pričakovano bil skeptičen – mislil je, da je Bernarda Avrorina biološka mati, ki jo skeli vest. K sreči ji je uspelo sodnika prepričati o dobronamernosti njenega početja. Dal ji je zeleno luč za prvo posvojitev mrtvega otroka v Čilu, morda tudi na svetu.
Zaveda se, da so zavrženi otroci najpogosteje posledica posilstev mladih, revnih deklet.
Tako je po večmesečnem trudu lahko dostojno pokopala Avroro. Pogreba se je udeležilo 500 ljudi – Avroro so pospremili otroci, zdravniki, medicinske sestre, novinarji in celo sodnik.
Že dan po pogrebu pa je izvedela za novo zavrženo trupelce, tokrat dečka. Tudi njega je posvojila, mu dala ime Manuel in ga pokopala. Enako je naredila za Victorja in Cristobala ter bo tudi za Margerito, katero trenutno posvaja. Kot je dejala, se zaveda, da so zavrženi otroci najpogosteje posledica posilstev mladih, revnih deklet. Sodeč po statistiki v Čilu letno odkrijejo deset trupel dojenčkov, čeprav je prava številka verjetno višja.