Ste se kdaj vprašali, zakaj? Vam delo preprosto ne leži ali razlog tiči v težavnih odnosih in nečloveških zahtevah, s katerimi se spoprijemate na delovnem mestu?
Nesramne sodelavke, zahtevni nadrejeni, preobilica dela, kratki roki … Čeprav so to izjemno neprijetne stvari, so občasno del vsakega, tudi sicer prijaznega delovnega okolja. Tako pač je – živimo namreč v storilnostno naravnani družbi, kjer so rezultati na vrhu vrednostne lestvice, to pa brez dvoma vpliva na medosebne odnose, količino dela in še marsikaj. Vse je subjektivno in odvisno od tega, koliko je nekdo pripravljen prenesti ali potrpeti, a dejstvo je, da zaposleni vse prevečkrat doživljajo neprijetne situacije, ki se pojavljajo pogosto, v daljšem časovnem obdobju (več mesecev) in jih nekdo izvaja načrtno. Te situacije lahko označimo za trpinčenje na delovnem mestu (mobing), saj žrtev privedejo v podrejeni položaj, v katerem si ne more ali ne zna pomagati.
Najpogostejše oblike
»Glede na raziskavi, ki smo ju na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa izvedli leta 2008 in 2011, so v Sloveniji najpogostejše oblike trpinčenja: pretirana delovna obremenitev, širjenje neprijetnih govoric, zahteve po opravljanju dela pod ravnjo sposobnosti, zadrževanje informacij v zvezi z delom in poskusi iskanja pomanjkljivosti pri delu žrtve,« našteva Tanja Urdih Lazar, vodja Centra za promocijo zdravja na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, in dodaja, da enakih dejanj, ki se pojavljajo le občasno, za trpinčenje ne moremo šteti. »Želela pa bi opozoriti, da lahko tudi manjše težave v medosebnih odnosih in nesoglasja med zaposlenimi prerastejo v trpinčenje, če jih ne rešujemo v fazi, ko je to še mogoče.«
Kdo je najbolj izpostavljen?
Raziskave pri nas in v tujini kažejo, da so trpinčenju pogosteje izpostavljene ženske, ljudje brez vodstvenih funkcij in tisti, ki po kakršnih koli značilnostih izstopajo (denimo ženske v pretežno moških kolektivih in obratno, pretirano natančni delavci, ljudje drugačne vere, nacionalnosti ali rase) ali imajo negativno samopodobo in slabo razvite socialne kompetence. »V Sloveniji so žrtve precej enakomerno porazdeljene med javni in zasebni sektor, med najbolj izpostavljenimi gospodarskimi dejavnostmi pa so predelovalna industrija, zdravstvo, javna uprava in finančno posredništvo,« s podatki postreže Urdih Lazarjeva.
Kako vpliva kriza?
Statistični podatki so v nasprotju s pričakovanji. »Leta 2008 je približno vsak deseti anketirani izjavil, da je bil izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo, medtem ko je bil ta delež v letu 2011 nižji – tako je odgovoril približno vsak 18. anketiranec,« pravi Tanja Urdih Lazar in poudarja, da to še ne pomeni, da so se odnosi v delovnih okoljih izboljšali. »Po eni strani se je v času velike negotovosti zaposlitve pozornost delavcev usmerila k skrbi za preživetje, po drugi strani pa so se sicer neprimerne vodstvene prakse ustalile kot nekaj običajnega, nekaj, na kar so se zaposleni navadili in kar so sprejeli. Oboje je verjetno prispevalo k dvigu praga, do katerega smo v Sloveniji pripravljeni sprejemati negativno vedenje v delovnem okolju.«
Posledice za zdravje
Trpinčenje na delovnem mestu prej ali slej načne posameznikovo duševno zdravje. Po besedah Tanje Urdih Lazar se hitro lahko pojavijo anksiozne motnje, depresija, agresivnost, razdražljivost, nespečnost, apatičnost, slaba koncentracija, sociofobija ali motnje hranjenja, sčasoma pa se razvijejo tudi tako imenovane psihosomatske bolezni, ki se kažejo v visokem krvnem tlaku, glavobolu, bolečinah v trebuhu, sklepih in mišicah, srčno-žilnih boleznih … Bolniški stalež je tako neizogiben.
Poleg zdravstvenih posledic je na preizkušnji tudi socialno življenje žrtve. »Nekdo, ki doživlja trpinčenje, veliko časa nameni razmišljanju o svoji težavi in o možnih rešitvah. Zelo rad tudi govori o svojem položaju, vendar ga tisti, ki podobnih situacij sami niso nikoli doživljali, ne razumejo in ga ne želijo več poslušati,« razlaga sogovornica. »Tako se začne trpinčen človek zapirati vase, odtuji se od prijateljev in družine, čeprav bi moral storiti ravno nasprotno – te vezi krepiti, da bi se laže spopadal s posledicami trpinčenja.«
Urdih Lazarjeva še opozarja, da je navsezadnje ogrožena tudi žrtvina socialna varnost, saj marsikdo v skrajni fazi odpove delovno razmerje ali pa ga prekine organizacija, in sicer običajno na podlagi disciplinskih ukrepov, ki si jih žrtev 'prisluži' z vedenjem, ki je posledica trpinčenja.
Kaj lahko storite?
Nedvomno je treba poskusiti položaj rešiti znotraj podjetja. Urdih Lazarjeva svetuje, da se obrnete na pooblaščenca, če ga podjetje ima, na neposredno nadrejenega oziroma drugega vodjo ali službe, ki skrbijo za zaposlene ter njihovo zdravje in varnost. Če se že kažejo zdravstvene težave, si čim prej poiščite pomoč pri osebnem zdravniku ali psihiatru oziroma psihologu, saj je psihološka pomoč ključna za ponovno pridobitev notranje moči za spopadanje s težavami.
»Hkrati je modro preusmeriti pozornost od težav delovnega okolja v prijetnejše prostočasne dejavnosti, kot so druženje s prijatelji, gibanje, preživljanje kakovostnega časa z družino. Vzdrževanje socialnih stikov je v takšnih razmerah še pomembnejše kot sicer. Z osamitvijo in umikanjem pred svetom je tveganje, da zbolimo ali da se že nastala bolezen še poslabša, veliko večje,« pojasnjuje sogovornica.
Če imate izkušnje s trpinčenjem na delovnem mestu, ste verjetno že ali pa še boste pomislili, da bi bilo treba pravico in zadoščenje iskati na sodišču. »Žrtve se za ta korak odločajo tudi zato, ker menijo, da jim bo to pomagalo pri okrevanju, vendar je treba opozoriti, da le redke tovrstne tožbe uspejo, saj gre pogosto za besedo proti besedi in pomanjkanje trdnih dokazov,« pravi Urdih Lazarjeva. A ker sodni mlini meljejo počasi, žrtve pa v času postopka ponovno podoživljajo težke trenutke trpinčenja, vam polaga na srce, naj bo sodna pot res zadnja možna rešitev. Če pa do sodnega načina reševanja primerov trpinčenja vendarle pride, boste imeli veliko več možnosti za uspeh, če prej vse dogajanje dokumentirate, na primer v obliki zapiskov v dnevniku, izpisih elektronske pošte in podobno.
Težave kljub reševanju še kar vztrajajo? Najboljša, a hkrati tudi najbolj korenita rešitev je prekinitev delovnega razmerja. Če imate možnost boljše zaposlitve na drugem oddelku ali celo v drugem podjetju, ne odlašajte. Odločite se za spremembo, preden posledice trpinčenja v vašem življenju pustijo trajen pečat. Hvaležni si boste!
Situacije, ki jih morda doživljate tudi vi
Poiskali smo sedem situacij, do katerih prihaja na marsikaterem delovnem mestu. Za komentar, ali gre za trpinčenje ali ne in kaj storiti, smo prosili dr. Boštjana Bajca s katedre za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
1. Imam nesramne sodelavce in sodelavke.
V pogovoru lahko preverite, kaj je v ozadju – morda gre za neprimerno navado, ki prispeva k povezovanju ali vzpostavljanju strukture skupine (nekatere skupine imajo nezavedno sprejeto normo, da se med seboj obnašajo žaljivo in si s tem izkazujejo povezanost, bližino) in skušate to neprimernost vedenja ozavestiti pri kolegih. Če to ne deluje, se obrnite na nadrejenega, delavskega zaupnika ali pristojno ustanovo.
2. Službo imam 24 ur na dan, 7 dni v tednu – nadrejeni in sodelavci pričakujejo, da bom dosegljiva zvečer in celo ob koncu tedna.
Določena delovna mesta sicer zahtevajo veliko dosegljivost, a so redka, zato lahko domnevamo, da bi v večini primerov šlo za neustrezno organizacijo dela. Vsekakor bi svetovali, da se o tem pogovorite z nadrejenimi ali poiščete pomoč strokovnjakov, ki se ukvarjajo s komunikacijo na delovnem mestu.
3. Bojim se iti na bolniško (bojim se zanositi), ker lahko ostanem brez službe.
V trenutnem stanju na trgu dela so ti strahovi pogosto upravičeni. Če prihaja do tovrstnih kršitev, predlagamo, da se obrnete na Inšpektorat RS za delo.
4. Drugi si lastijo moje ideje in opravljeno delo.
Možno je, da se pod vaše delo podpisuje oseba, ki nosi odgovornost za opravljeno delo, pa samo ne uspe ustrezno izkazati upoštevanja vašega prispevka, lahko pa gre za neustrezno vedenje, ki je lahko tudi posledica kulture v organizaciji, da nadrejeni pobirajo zasluge podrejenih. Če se čutite dovolj varni, bi bilo smiselno na neustreznost opozoriti neposredno osebo, ki si lasti vaše delo, ali njegovega neposredno nadrejenega.
5. Moj nadrejeni ima manj izkušenj in znanja kot jaz, zato mojega dela ne ceni in mi ne daje primernih oziroma dovolj zahtevnih nalog.
Lahko gre za pomanjkljivo komunikacijo, zato najprej poglejte, ali so primerne in zahtevnejše naloge na voljo. Če so, to na ustrezen način povejte nadrejenemu (o sporočanju povratne informacije se prej lahko posvetujete s strokovnjakom) ali njegovemu neposredno nadrejenemu, ki bi verjetno lahko pomagal z izobraževanjem nadrejenega s pomanjkljivim znanjem in izkušnjami. Če to ni mogoče, bi se bilo smiselno obrniti na delavskega zaupnika ali na pristojne ustanove.
6. Šef me nenehno kritizira, ker sem edina, s katero ne more manipulirati.
Tu bi zelo verjetno lahko šlo za trpinčenje, saj je iz opisa mogoče sklepati, da gre za načrtno dogajanje, ki je v funkciji ohranjanja pozicije moči v skupini. Najbolje bi bilo, da se obrnete na šefovega neposredno nadrejenega ali koga višje v organizaciji, delavskega zaupnika ali na pristojne ustanove.
7. Nalagajo mi preveč dela, ki ga ne zmorem opraviti.
Pri tem primeru bi lahko šlo za neustrezno organizacijo dela, naši nasveti bi bili enaki kot pri stalni dostopnosti – žrtev naj se pogovori z neposredno nadrejenim, lahko delavskim zaupnikom ali poišče pomoč strokovnjakov, ki se ukvarjajo s komunikacijo na delovnem mestu. Če to ne deluje, lahko poišče pravno pomoč.
Dr. Bajec povzema: »Znotraj podjetja se lahko obrnete na nadrejene, posameznike, ki so v podjetju odgovorni za zdravje in varnost pri delu, kadrovske in delavske pravice, ter sindikalne zastopnike, zunaj podjetja pa na od delodajalca pooblaščenega zdravnika medicine dela, svoje bližnje, ki vam pomagajo ohranjati moč za boj, različne nevladne organizacije (na primer Društvo SOS telefon: 031/722 333, vsak torek med 17. in 20. uro) in vladne službe (na primer Inšpektorat RS za delo: 01/280 36 60 in 01/280 36 70), psihologe in pravnike. Podjetje vsekakor mora v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih ukrepati zoper trpinčenje in nadlegovanje, tako da je prav, da se zaposleni v primeru nasilja obrnejo po pomoč.«
