Verjetno najbolj zgovoren pa je primer Elizabete I. Angleške (1533-1603). Govorilo se je namreč, da angleška vladarica ni bila hčerka Henrika VIII. in njegove druge žene Anne Boleyn, temveč moški – teorija je znana kot Deček iz Bisleyja.
Legenda bi sčasoma gotovo prešla v pozabo, če je ne bi razširil Bram Stoker, avtor Drakule.
Zamenjava
Kot govori zgodba, je Elizabeta, takrat še princesa, pri desetih letih na gradu Berkeley umrla. Po nekaterih navedbah naj bi se okužila s kugo. Njeni skrbniki so spričo gotovega srda njenega očeta izvedli zamenjavo. Tako naj bi skrivaj pripeljali Elizabeti podobnega dečka iz bližnje vasice Bisley, ki je prevzel njeno identiteto. Primernih deklic menda ni bilo. Oče razlike bojda ni nikdar opazil. Tisti, ki tej različici dogodkov verjamejo, verjamejo zaradi sledečih razlogov. Elizabeta se ni nikdar poročila, čeprav je prejela številne ponudbe, niti ni imela otrok; njena pisava se je po vrnitvi iz Bisleyja opazno spremenila – spremenil se je njen stil in velikost; vedno je nosila lasulje; pregledovali so jo le izbrani zdravniki pa še te je na pomoč poklicala le, če je bilo res nujno; en plemič je nekoč o Elizabeti zapisal, da iz določenih razlogov nikoli ne bo imela otrok; Elizabeta je ukazala, da po njeni smrti ne smejo izvesti obdukcijo njenega telesa; nek duhovnik naj bi v 19. stoletju v Bisleyju odkril kovček, v njem pa okostje dekletca, oblečenega v renesančna oblačila.
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Za prihodnje rodove
Legenda bi sčasoma gotovo prešla v pozabo, če je ne bi razširil Bram Stoker, avtor Drakule. Ni znano, kako je Stoker izvedel za zgodbo, a očitno je vanjo verjel. Sicer v malo predrugačeno različico, ki ji je v svoji knjigi Slavni prevarant posvetil poglavje. Bil je prepričan, da je Elizabeta v resnici bila eden od zunajzakonskih sinov Henryja VIII., ravno zaradi tega pa naj bi bil tako zelo podoben pravi Elizabeti. Ko je Stoker svoje delo objavil, se je nanj usul plaz kritik. Zgodovinarka Claire Ridgeway je denimo zapisala, da je le malo verjetno, da kralj ne bi opazil, da so mu hčerko zamenjali s fantom. Prav tako naj bi osebje, ki je kraljici pralo oblačila, poročalo o rednih menstruacijah. Občasno naj bi tudi nosila oblačila, v katerih je bila razvidna oblika njenih prsi. Pa še to: ne glede na to, koliko zdravnikov in plemičev se je zaobljubilo tišini, takšna zgodba ne bi mogla dolgo ostati skrivnost. Zakaj je torej Stoker bil tako zelo prepričan v to različico dogodkov, ostaja skrivnost.
