Z manipuliranjem podnebja se je začelo leta 1946, ko je ameriški znanstvenik Vincent Schaeffer dognal, da ledeni delci ogljikovega dioksida v hladni komori tvorijo ledene kristale, kakršne je mogoče najti v oblakih. Znano je, da se topel zrak med dviganjem ohlaja in da se del te vlage kondenzira v majhne kapljice, ki tvorijo oblake. Tovrstnih kapljic se mora med seboj spojiti na milijone, da pridobijo dovolj teže, da postanejo dež. Tako se je omenjenemu znanstveniku utrnilo, da bi bilo mogoče deževne oblake ustvariti nad določenimi območji. Leta 1988 je v Republiki Južna Afrika prišlo do nenamernega odkritja, ki je v veliki meri vplivalo na »proizvodnjo podnebja«. Njihov tako imenovani čarodej za dež, Graham Mater, je namreč opazil, da izpušni plini iz tovarne papirja spodbujajo dež. Poskus je v plinih pokazal prisotnost higroskopskih soli, ki privlačijo vlago, zaradi česar je domneval, da bi bilo z njimi mogoče obogatiti oblake. Kmalu po tistem so na podlagi njegovih ugotovitev s poskusi začeli Američani. Štiri leta so eksperimentirali s higroskopnimi raketami. Preliminarni rezultati so pokazali, da sejanje oblakov deluje. Danes tako vsaj 29 ameriških zveznih držav premore programe za spremembe vremena, Pentagonu pa ni ušlo, da je lahko podnebje tudi silovito orožje. Leta 1998 je Malezijo prizadela najhujša suša v 15 letih. To je bil povod, da je malezijska vlada začela razvijati nove tehnologije ustvarjanja oblakov s pomočjo helikopterjev.
Vojaške kroge vplivanje na podnebje že dolgo zanima.
Ko eksperimentirajo Kitajci
Spreminjanje podnebja Kitajcem dobro uspeva. Tako so leta 2000 zaradi skrbi, da so zime v Pekingu presuhe, nad mesto spustili balone s paketi, napolnjenimi s petimi grami srebrovega jodida. Ko jih je razneslo na višini 2000 metrov, se je nad oblaki razpršilo 500.000 milijard umetnih kristalov. Eksperiment je bil celo preveč uspešen – osrednji in vzhodni del Pekinga je prekrila desetcentimetrska snežna odeja. S podobnimi poskusi so pozornost svetovne javnosti pritegnili tudi sovjetski znanstveniki. Sprva so bili njihovi poskusi dokaj primitivni, a so sčasoma postajali vse bolj uspešni. Že v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so si znali z zapletenimi kemikalijami za razne slovesnosti pričarati lepo vreme.
Ko se razjezijo vrači
Igranje s podnebjem pa ne mine vedno brez težav. Ko so leta 1998 maroška bojna letala s kemikalijami zasula oblake nad Burkino Faso, je močan naliv razjezil lokalne vrače. Ti so celo zagrozili s stavko, če se stroji ne bodo vrnili, od koder so prišli. Podobno se včasih razburjajo ameriški živinorejci. A vse to je dokaj nedolžno v primerjavi z manipuliranjem v vojaške namene. Vojaške kroge namreč podnebje že dolgo zanima. V letih po drugi svetovni vojni je ameriška vojska financirala ducate projektov, vključno s projektom Argus, ki je iskal načine proženja potresov. Projekt Nebeški ogenj se je ukvarjal z gromom in strelo, Nevihtni bes pa z nadziranjem smeri mogočnih orkanov. Ameriška vojska pa se verjetno danes bolj kot pa kdaj prej zaveda potenciala, ki ga ima upravljane vremenskih razmer na svetovnih bojiščih. S tovrstno tehnologijo naj bi eksperimentirali že v Vietnamu, da bi gverilcem otežili bojevanje, trenutno pa naj bi premogli sredstva za štiri različne oblike meteorološkega vojskovanja – za proženje poplav, za nenaden padec temperatur, za nenaden dvig le-teh in za proženje uničevalnih valov in cunamijev.
