Nova raziskava, ki so jo izvedli nizozemski raziskovalci, pa se je lotila ravno tega dejstva in se dokopala do pojasnila: šimpanzi preprosto niso motivirani, da bi se učili drug od drugega.
Šimpanzja »plemena« pogosto živijo relativno skupaj, vsako od njih pa ima, se zdi, svoje kulturne tradicije. Tako je raziskava iz leta 2012 pokazala, da so tri različne skupine šimpanzov orehe trle na različne načine. Pripadniki teh skupin so se med parili in mešali, zato načini trenja niso bili genetsko pogojeni, temveč priučeni znotraj skupine, kar pa so raziskovalci takrat označili za definicijo kulture.
Šimpanzi po besedah strokovnjakov niso nič bolj konservativni od ljudi in so sposobni imitiranja drug drugega.
Vseeno pa trenja orehov ne gre primerjati z povsem različnimi jeziki, religijami in podobnim. Šimpanzi po besedah strokovnjakov niso nič bolj konservativni od ljudi in so sposobni imitiranja drug drugega. Raziskovalci so zato testirali 23 predšolskih otrok in 14 šimpanzov – domnevali so namreč, da ni razlike v zmožnosti, temveč v motivaciji. Kot se je izkazalo, tako šimpanzi kot otroci bolj zaupajo lastnim izkušnjam, vendar pa so otroci očitno bolj dovzetni za vplive vrstnikov. Raziskovalci so zato zaključili, da šimpanze informacije, ki jih dobijo iz družbenega okolja, motivirajo veliko manj kot pa ljudi. To bi, so še dejali, lahko razložilo relativno pomanjkanje šimpanzje kulture.
