Ko sem prišel zvečer domov, je moja žena pripravljala večerjo. Prijel sem jo za roko in ji rekel, da ji moram nekaj povedati. Opazil sem bolečino v njenih očeh.
Nenadoma nisem vedel, kako bi odprl svoja usta, ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa. »Želim se ločiti,« sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno. Zdelo se mi je, da je moje besede niso vznemirile, namesto tega me je le nežno vprašala, zakaj.
Nisem ji odgovoril na njeno vprašanje, kar jo je razjezilo. Vrgla je proč palčke, ki jih je jedla, in zavpila name: »Ti nisi pravi moški!« Tisto noč nisva več spregovorila drug z drugim. Ona je vso noč jokala. Vedel sem, da je želela izvedeti, kaj se je zgodilo v najini zakonski zvezi. A težko bi ji dal zadovoljiv odgovor; enostavno je izgubila moje srce, ki je zdaj bilo za Jano. Nisem je več ljubil. Z njo sem bil le še zaradi dolžnosti.
Z globokim občutkom krivde sem pripravil ločitveni sporazum, ki se je glasil, da lahko ima ona najino hišo, avto in 30-odstotni delež mojega podjetja. Ko sem ji ga ponudil, ga ni niti prebrala, ampak ga je takoj raztrgala na koščke. Ženska, ki je preživela deset let svojega življenja z mano, mi je postala v tem trenutku popoln tujec. Žal mi je bilo zanjo, da je z menoj zapravljala svoj čas, denar in svojo energijo, vendar nisem mogel vzeti nazaj tega, kar sem rekel in kar sem čutil, zakaj tako zelo sem ljubil Jano. Končno je glasno zajokala pred mano, kar sem pričakoval. Zame je bil njen jok pravzaprav olajšanje. Ideja o ločitvi, ki me je morila že nekaj tednov, je bila končno jasno izrečena.
Naslednji dan sem prišel iz službe zelo pozno, našel sem jo nekaj pisati pri mizi. Ničesar si nisva povedala, šel sem naravnost spat in zaspal sem zelo hitro, ker sem bil utrujen po napornem dnevu z Jano. Ko sem se sredi noči predramil, je bila še vedno pri mizi in je nekaj pisala. Nisem si delal skrbi, obrnil sem se in spal naprej.
Zjutraj mi je predstavila njene ločitvene pogoje: nič ni hotela od mene, potrebovala je samo en mesec, preden bi vložila ločitvene papirje in o tem povedala ljudem. Želela je, da se ta mesec oba obnašava, kot da ni nič narobe, da ta mesec živiva povsem normalno življenje. Njen razlog je bil preprost: najin sin je imel ta mesec veliko izpitov in želela je, da ga ločitev ne bi vznemirila. To je bilo zame sprejemljivo.
Vendar je želela še nekaj. Prosila me je, da se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel od vhodnih vrat do najine spalnice. Zdaj je želela, da jo vsako jutro v tem mesecu nesem iz najine spalnice do vhodnih vrat. Mislil sem si, da se ji je zmešalo. A da bi najin zadnji mesec skupnega življenja naredil znosnega, sem sprejel to njeno nenavadno zahtevo.
Jani sem povedal, kakšne ločitvene pogoje mi je postavila žena. Glasno se je zasmejala in dejala, da je to absurdno. »Ne glede na to, kaj ima za bregom, se bo konec koncev morala sprijazniti z ločitvijo,« je rekla zaničljivo.
Z ženo nisva imela telesnega stika, odkar sem jo varal z Jano. Ko sem jo prvi dan odnesel do vhoda, sva se oba počutila precej nerodno. Najin sin je šel za nama, nagajivo je komentiral: »Očka nese mamo na rokah.« Ob njegovih besedah sem začutil bolečino. Iz spalnice v dnevno sobo, nato do vhodnih vrat, z njo sem hodil več kot deset metrov v naročju. Zaprla je oči in tiho rekla: »Ne povej še najinemu sinu o ločitvi.« Prikimal sem, počutil sem se nekoliko vznemirjenega. Pri vratih sem jo dal dol. Odšla je na avtobus, jaz pa sem se z avtom sam odpeljal v službo.
Naslednji dan nama je že šlo laže. Objela me je okrog vratu in se sklonila na moje prsi. Lahko sem vonjal vonj njene kože in parfuma na majici. Zavedel sem se, da že zelo dolgo nisem skrbno pogledal svoje žene. Ni bila več mlada. Na obrazu je imela drobne gubice in nekaj pramenov sivih las. Najin zakon je na njej pustil vidne sledi. Za minuto me je spreletelo, kaj sem ji pravzaprav storil, vendar sem te misli hitro potisnil na stran.
Četrti dan, ko sem jo dvignil, me je ponovno objel občutek najine nekdanje intimnosti. To je ženska, ki mi je dala deset let svojega življenja. Peti in šesti dan sem spoznal, da je moj občutek intimnosti še naraščal. Jani nisem ničesar povedal o tem. Vsak dan jo je bilo nekako laže nositi do vrat, celo laže kot dejstvo, da se mesec izteka. Morda me je vsakdanja vaja naredila močnejšega, sem si prigovarjal.
Nekega jutra je izbirala, kaj naj obleče. Pomerila je že kar nekaj oblek, vendar ni mogla najti ustrezne. Vzdihnila je: »Vse obleke so mi postale prevelike.« Nenadoma sem spoznal, da je zelo shujšala, kar je bil verjetno razlog, da sem jo tako zlahka nosil do vrat.
Nenadoma me je zadelo ... Toliko bolečine in grenkobe ima zakopane v svojem srcu. Podzavestno sem stegnil roko in se dotaknil njene glave.
Ravno v tem trenutku je v sobo stopil najin sin in rekel: »Oče, čas je, da odneseš mamo do vrat.« Njemu je to, da sem mamo vsak dan odnesel do vrat, postalo že sestavni del njegovega življenja. Moja žena je pomignila sinu, naj pride bliže, nato ga je z nežno materinsko kretnjo tesno prižela k sebi. Moral sem se obrniti vstran, saj so se mi oči napolnile s solzami, prevzel me je strah, da si bom v zadnji minuti premislil … Hitro sem vzdignil ženo v svoje roke in jo odnesel do vhodnih vrat. Njene roke so počivale na mojem vratu nežno in povsem naravno. Držal sem njeno telo trdno, prav tako kot na najin poročni dan.
Vendar me je njena shujšanost zelo žalostila. Zadnji dan, ko sem jo moral odnesti do vhoda, sem še komaj premikal svoje noge. Najin sin je že odšel v šolo. Tesno sem jo prijel in ji rekel, da mi je žal, da nisem prej opazil, da posvečam najinemu skupnemu življenju premalo intimnosti. Odpeljal sem se v pisarno, hitro sem skočil iz avta, ne da bi ga zaklenil. Strah me je bilo, da si bom v zadnjem hipu premislil. Stopil sem v pisarno k Jani in ji dejal: »Oprosti, ne želim se več ločiti.«
Začudeno me je pogledala in me prijela za čelo. »Imaš vročino?« je rekla. Umaknil sem njeno roko z moje glave. »Žal, Jana,« sem rekel, »ne bom se ločil.« Moje zakonsko življenje je bilo verjetno dolgočasno zato, ker nisva znala ceniti malenkosti v najinem odnosu, ne zato, ker se ne bi več ljubila. Spoznal sem, da odkar sem jo prinesel v najin dom na najin poročni dan, jo želim nositi do dne, ko naju bo smrt ločila. Jana me je, kot da se je nenadoma zbudila, močno klofutnila in nato glasno zaloputnila vrata, slišal sem, da je zunaj bruhnila v jok. Šel sem ven in se odpeljal proč. V cvetličarni na poti sem naročil šopek za ženo. Prodajalka me je vprašala, ali naj kaj napiše na vizitko. Nasmehnil sem se in rekel, naj napiše: Nosil te bom vsak dan, dokler naju smrt ne loči.
Tistega dne sem prišel domov s šopkom rož in nasmehom na obrazu, stekel sem gor in našel svojo ženo v postelji – mrtvo. Moja žena je bila boj z rakom, vendar sem bil zadnje mesece tako zaposlen z Jano, da tega nisem niti opazil. Vedela je, da bo kmalu umrla, zato me je želela zaščititi pred negativno reakcijo najinega sina, če bi izvedel za ločitev. Kar mi je na koncu ostalo, je bilo to, da sem vsaj v očeh najinega sina ostal ljubeč oče ...
Majhne podrobnosti našega življenja so tisto, kar je zares pomembno v vsakem razmerju. To niso dvorci, avto, lastnina, denar na banki. To lahko sicer ustvari okolje, ugodno za srečo, vendar ne more dati sreče same po sebi.
Torej, najdi čas, da boš partnerjev prijatelj in bosta skupaj delila tiste male radosti, ki gradijo intimnost. Potem bosta imela resnično srečen zakon!
Če moje zgodbe ne boste delili z nikomer, se vam ne bo nič zgodilo. Če jo boste, lahko mogoče ohranite kakšen zakon. Veliko življenjskih neuspehov imajo namreč ljudje, ki niso spoznali, kako blizu uspeha so, ko so obupali.
