Te ženske danes štejejo od 80 pa krepko čez 90 let – praksa povezovanja stopal se je na ruralnih območjih namreč ohranila približno do leta 1939.
Kar danes velja za nekaj barbarskega, je nekoč bila tradicija, ki je ženskam omogočala, da so dobile primernega partnerja. Povezana stopala naj bi namreč pomenila, da bo ženska dobra žena, da bo podložna in da se ne bo pritoževala – dve posebej zaželeni lastnosti, ki so jih matere iskale pri ženskah, ki bi postale žene njihovim sinovom.
Zlomljene kosti so se sicer zacelile, a prvotne trdnosti niso ohranile.
Tradicijo, ki je izvirala iz 10. stoletja začasa dinastije Song, so uradno prekinili leta 1911, a se je na podeželju kljub temu obdržala, zaradi česar je bil leta 1939 izdan poseben vladni dekret, s katerim so ženskam tudi proti njihovi volji odstranili povoje.
S povezovanjem so začeli pri dekletih starosti od štirih do devetih let, preden so se njihova stopala popolnoma razvila. Povečini so izbirali zimski čas, ko so bila stopala deklet otopela zaradi mraza. Stopala so namočili v mešanico zelišč in živalske krvi, da bi jih zmehčali, nohte pa pristrigli do skrajnosti. Prste so spodvili in stisnili ob podplat, dokler jih niso polomili. Zlomili so še nožni obok (srednji vbočeni del stopala), nato pa stopalo s spodvitimi prsti tesno obvezali. Povoje so menjali pogosto, prav tako so redno skrbeli za higieno, a so bila stopala povezana vedno bolj tesno.
