V Bibliji lahko beremo o zveri iz morja. Norveški pomorščaki iz 12. stoletja so drug drugega svarili pred »krakenom«. Tega je leta 1830 nadalje s sonetom populariziral Alfred Tennyson. Vznemirljivi dokazi o resničnih velikanih so več stoletij burili domišljije množic, bodisi v obliki povesti mornarjev bodisi v obliki nepojasnljivih ostankov. Leta 1854 je danski zoolog Johannes Japetus Smith Sleenstrup na irski obali naletel na domnevne ostanke velelignja. Ker jih ni mogel vzeti s seboj, mu je verjel le malokdo. Na velelignja naj bi novembra 1861 naletela tudi francoska ladja Alecton, a ga niso uspeli uloviti. Več sreče je leta 1873 imel ribič, ki je lovil ob novofundlandski obali, od koder se je vrnil s slabih šest metrov dolgo lovko. Očitno velelignjem ta kanadski otok ugaja, saj na njegove obale vsakih deset let naplavi kakšnega – največji do sedaj je meril slabih deset metrov.
Če v račun vzamemo poročila kredibilnih očividcev, pa lahko lignji dosežejo še veliko večje velikosti. Tako je neke noči v začetku prejšnjega stoletja med patruljo na krovu ladje britanske kraljeve mornarice mornar J. D. Starkey soj žarometa usmeril v vode Indijskega oceana. Takrat je uzrl zeleno žarečo kroglo, ki je bila oko velikanskega lignja. Sprehodil se je po celotni dolžini 53-metrske ladje, ligenj pa se je menda raztezal po njeni celotni dolžini.
Globokomorski gigantizem
Strokovnjaki, ki proučujejo globine oceanov, pogosto govorijo o globokomorskem gigantizmu. Vzroka zanj še ne poznajo – odgovor bi lahko bil pomanjkanje hrane ali večji pritisk. Morski biologi zato domnevajo, da obstaja do osem vrst velelignja. 300 metrov pod morsko gladino je tako mogoče naleteti na kolosalnega lignja, ki lahko v dolžino zraste do 14 metrov. Kakšni velikani se še torej skrivajo v globinah?
