Junija leta 1947 oziroma februarja naslednjega leta – viri si niso enotni – naj bi med prečenjem Malajskega preliva več ladij prestreglo nenavaden klic v sili neznane ladje. Sporočilo se je glasilo: »Vsi častniki, vključno s kapitanom, ležijo mrtvi na ladijskem mostu. Povsem mogoče je, da je mrtva celotna posadka.« Sledilo je nerazumljivo zaporedje v Morsejevi abecedi in nato presunljivo zadnje sporočilo: »Umrem.« Tišina.
»Vsi častniki, vključno s kapitanom, ležijo mrtvi na ladijskem mostu. Povsem mogoče je, da je mrtva celotna posadka. Umrem.«
Srebrna zvezda
Mornarji ameriške trgovske ladje so bili najbližje lokaciji nizozemske tovorne ladje Ourang Medan. Posadka slednje se na njihove klice ni odzivala. Kapitan Srebrne zvezde je sklical iskalno akcijo in se odpravil na krov skrivnostne ladje. To so prekrivala trupla posadke z izrazom groze na obrazih, s široko odprtimi očmi in z rokami, kot da bi se hoteli pred nečim zavarovati. Častnike in kapitana so našli na ladijskem mostu, več članov posadke v kurilnici. Na truplih menda ni bilo sledov poškodb, modric ali kakršnihkoli drugih sledov nasilja. V tistem, ko so hoteli ladjo odvleči v pristan, se je začel iz njenega trupa dvigati dim. Sledila je glasna eksplozija in pomorščakom Srebrne zvezde ni preostalo drugega, kot da nemo zrejo na zadnje trenutke ladje Ourang Medan.
Vladna zarota
Pisatelj in zgodovinar Roy Bainton je bil eden prvih strokovnjakov, ki se je lotil tako imenovane Ladje smrti. Pregledal je ladijske registre in več zapisov o nesrečah na morju, se obrnil na več uradov, muzejev in organizacij, a brez uspeha. Ourang Medan ni bila omenjena nikjer. Za neuporabne so se izkazali tudi nizozemski ladijski zapisi. Nato pa je naletel na nemškega profesorja Theodorja Siersdorferja, ki je več desetletij proučeval nenavadne okoliščine izginotja ladje. Ta je Baintona seznanil s knjižico, naslovljeno z Ladja smrti na južnih morjih, ki jo je napisal Otto Mielke. V njej so bile zapisane tehnične specifikacije plovila ter datum tragičnega dogodka – junij 1947. Takrat je odkril tudi, da ime Ourang Medan izvira iz indonezijskih besed, ki pomenijo »mož iz Medana« (Medan je mesto na Sumatri). V knjižici naj bi bilo več namigov, da je bila imenovana ladja uporabljana za tihotapljenje kalijevega cianida, nitroglicerina, živčnega plina in biološkega orožja domnevno japonskih znanstvenikov. Ti naj bi bili člani Enote 731, japonske enote za raziskave in razvoj kemijskega in biološkega orožja, ki jo je ustanovil bakteriolog Shiro Ishii. Organizacija je v tistem času uživala podporo številnih velesil, med drugim tudi ameriške vlade, ki naj bi prikrivala njene skrivnosti v zameno za obrambno tehnologijo. Bainton je zato domneval, da je med tovorjenjem morska voda prišla v stik s strupenimi plini, zaradi česar je podlegla celotna posadka. Prav tako naj bi bila eksplozija posledica reakcije med slano vodo in nitroglicerinom. Ameriška vlada pa naj bi nato izbrisala vse zapise o ladji.
Obenem pa je povsem mogoče manko kakršnihkoli informacij pripisati tudi dejstvu, da ladja nikoli ni obstajala. Številni namreč menijo, da gre samo za lokalno legendo. Spet drugi ponujajo bolj razumsko razlago: da je morda prišlo do uhajanja ogljikovega monoksida, zaradi česar se je zadušila celotna posadka in pozneje vnela ladja.
