Pozno popoldne po slovenskem času se bodo 22. zimske olimpijske igre uradno začele z otvoritveno slovesnostjo, s tem se bodo svetovnemu občinstvu pokazale neposredno in v skladu s splošnim prepričanjem bo ta podoba povsem drugačna od tiste, ki so jo takoj po nastanitvi (če ji sploh lahko rečemo tako) posredovali novinarji. Jasno, že jutri zjutraj pa bodo glavno besedo dobili tekmovalci in takrat bodo največ šteli njihovi dosežki, njihovi (ne)uspehi.
Manjkajoče žarnice, odpadajoče kljuke, potepuški pes v sobi, neuporabno šibka internetna povezava, odpadajoč omet, delavci namesto receptorjev in hladna voda, povrhu pa umazana ter neprimerna (celo škodljiva) za umivanje obraza.
Vse to in še kaj so v svojih hotelih našli novinarji z vsega sveta (oziroma iz tistih držav, ki spremljajo zimske olimpijske igre), ko so se ves teden nekako skušali nastaniti v posebej zanje zgrajenih (oziroma skoraj zgrajenih) hotelih. O tem smo že pisali, nad tem smo se že zgražali. Pa ne samo to, zagotovo ste v zadnjih dneh o tem poslušali in brali na vsakem koraku, pa naj je šlo za poročila slovenskih novinarskih kolegov, predstavnikov tujih medijev ali poplavo pritožb enih in drugih na družabnih omrežjih.
Vsesplošna nedokončanost novinarskih hotelov je postala nekakšen simbol tedna pred začetkom iger in zaradi nje so organizatorji, Rusija ter predvsem vloženih petdeset milijard ameriških dolarjev postali tarča vsesplošnega posmeha.
Kam, vraga, so Rusi dali toliko denarja, če manjkajo žarnice in kljuke ter se po sobi hotela brez recepcije sprehaja potepuški pes? Kako je mogoče, da se to dogaja pred olimpijskimi igrami, za katere bo skupno šlo več milijard, kot jih je šlo za izvedbo vseh dosedanjih 21 zborov najboljših zimskih športnikov skupaj?
Taka vprašanja so se začela postavljati na začetku tedna, v zadnjih dneh so se postavljala ves čas in povsem upravičeno si jih lahko zastavite tudi v tem trenutku. A naj bodo te težave še kako resne in naj bodo preglavice poročevalcev z vseh koncev in krajev še tako vredne obsojanja, se ne moremo znebiti občutka, da boste del odgovora dobili že danes zvečer in da vam ga bodo v njegovi celoti na pladnju dokončno ponudili jutri in pojutrišnjem, ko boste v večji meri spoznali večino tekmovališč.
S tem ne pravimo, da bodo težave pozabljene, pa tudi ne, da bodo igre na neprimernem kraju, v nemogočih razmerah in z nečloveškim žrtvovanjem vsega in vseh postale povsem legitimne. A radi bi upoštevali tudi ta vidik in mu za začetek celo dali prednost.
Ne v igre, v mesto, regijo in prihodnost
Veliko pove že podatek, da z naslova športnikov do zdaj ni bilo kakih posebnih pritožb. Celo nasprotno, mnogi so navdušeni nad razmerami in pogoji tako ob Črnem morju, kjer bodo potekali dvoranski športi in kjer bodo podeljevali odličja, kot na obronkih mogočnega Kavkaza, kjer bomo spremljali discipline na prostem. Njihova bivališča so v vseh pogledih brezhibna in vključujejo razglede, ki zapirajo (ali odpirajo, odvisno od izbire metafore) usta, ter idilo, zaradi katere je ruski predsednik Vladimir Putin izbral prav Soči.
V največji državi na svetu je imel na voljo kopico mest in okrajev s precej bolj primernim podnebjem, z neprimerno boljšo infrastrukturo in z desetkrat manjšo potrebo po finančnih vložkih, a je Soči izbral ravno zaradi tega, nad čemer se že nekaj dni navdušujejo športniki. Kombinacija čudovito zasneženih vrhov in subtropsko mile obale na zelo majhnem prostoru tako neskončno velike države resnično pušča brez besed, enako velja za tekmovališča, je pa Rusom vsekakor zmanjkalo nekaj časa.
Slednje dejstvo s(m)o plačali novinarji, kar, če smo povsem iskreni, niti ni največje (morda je celo najmanjše) zlo. Ruski organizatorji so nas pač postavili na zadnje mesto in dali prednost tako športnikom kot prostočasnim obiskovalcem iger, česar jim z roko na srcu ne moremo zameriti.
Seveda bi morali pravočasno pripraviti vse, a če nekaj mora zamujati, naj bo pač tako. Si pa verjetno zamerijo sami, kajti očitno so močno podcenili moč modernih medijev na čelu z družabnimi omrežji, ki so iz hotelskih pomanjkljivosti hitro naredili velikansko spletno, sčasoma pa tudi vsesplošno uspešnico. »Vprašanje, kako je mogoče porabiti toliko denarja in imeti nekaj tako banalnih težav, ni primerno. Res je, nekaj zadnjih stvari bo narejenih zelo pozno, a bodo na začetku iger nared. Kar zadeva vložek, pa je nesmiselno govoriti o vložku v olimpijske igre. Denar smo vložili v revolucionaren razvoj ruskega turističnega bisera in celotne regije, ki bo z olimpijskimi igrami šele stopila v povsem novo dobo nepredstavljivega razcveta,« ob tem poudarjajo organizatorji in po naravi nismo taki, da bi ob teh pojasnilih preprosto zamahnili z roko, jih brez razmišljanja označili za nesmisel in nadaljevali poudarjanje naše nesrečne žarnice.
Če v Sočiju (ali v katerem od preostalih mest, ki so za potrebe iger zapakirana v to ime) pogledate okoli, se namreč zdi, da je v teh besedah veliko resnice. Še močnejši pa je občutek, da je igram, Sočiju in Rusiji treba dati pravo priložnost in jim dovoliti, da nam s svojim šarmom, ki ga preprosto ni mogoče spregledati in ki bo bržkone prevladal, vzamejo dih.
Krog nenehnega šokiranja
Po včerajšnjih kvalifikacijskih preizkušnjah v smučanju prostega sloga in deskanju ter uvodnem dejanju ekipne tekme umetnostnih drsalk in drsalcev se bo ta prava priložnost začela danes, ko bodo televizijski ekrani po vsem svetu zažareli v soju otvoritvene slovesnosti. V Pekingu pred šestimi leti se je začela ob 20.08 po lokalnem času, Rusi bodo na igrah, ki na kitajske poletne spominjajo po marsičem, sledili temu vzorcu in odprtje po njihovem času (oziroma po času enega od kar enajstih ruskih časovnih pasov) začeli ob 20.14. Podobno kot v primeru pogleda na okolico in še nekaterih tukajšnjih vtisov, ki imajo s famoznimi žarnicami in kljukami resnično zelo malo skupnega, je pričakovati, da bodo milijoni in milijarde zelo dobro opazni. Če ne zaradi drugega, že zaradi osrednjega olimpijskega stadiona in objektov okrog njega, ki jih kamere zagotovo ne bodo pozabile (ravno nasprotno) pokazati.
Obalni skupek tekmovališč je resnično impresiven, pravzaprav v konkurenci obojnih (tako poletnih kot zimskih) olimpijskih iger in z njimi primerljivih velikih nogometnih tekmovanj česa podobnega nismo videli še nikoli. Če pogledamo zadnja leta, se o Vancouvru tako ali tako ne moremo pogovarjati, kajti tam so uporabljali tekmovališča po vsem velikem mestu, ki so bila večinoma operativna že prej in so si jih olimpijske igre zgolj izposodile. Londonski olimpijski park je bil preprosto preveč montažen, preveč ekološki, preveč plod razmišljanja o vzrokih in posledicah, da bi ga bilo mogoče primerjati z okoljem, v katerem so naštete reči vredne zelo malo, skoraj nič.
Še najbližje je mojstrovina pekinških arhitektov, ki so v navdušujočo celoto združili olimpijski stadion, bazenski kompleks in nekaj dvoran, a zagotavljamo vam, da skupek objektov v Sočiju vzame še nekoliko več sape in da s kombinacijo lepote ter praktičnosti nenehno šokira.
Na neverjetno majhnem prostoru (a nikakor ne natlačeno) stadion, na katerem bo današnje odprtje, stoji natanko nasproti dvorane Adler, med njima pa sta v polkrogu obe hokejski dvorani, večji Bolšoj in manjša Šajba.
Prvi je natanko nasproti dvorca zimskih športov (tako so ga poimenovali Rusi) Ajsberg, med vse naštete objekte so lično postavljene površine za treninge, celotna krožna urbanistična velemojstrovina pa je v neposredni bližini glavnega novinarskega središča, avtobusne in železniške postaje za pot na smučarska prizorišča in manjkajočih novinarskih kljuk. Če k temu dodamo še prekrasen trg za podeljevanje odličij v sredini kroga in pogled na Črno morje, ki ga obliva za hokejskima dvoranama, pa je navdušujoča slika popolna.
V gore v pričakovanju drugih zgodb
Vse to boste danes videli iz zraka in čudovito osvetljeno, medtem ko boste spremljali blindirano odprtje iger in čakali na mimohod slovenske zastave v rokah kapetana hokejske izbrane vrste Tomaža Razingarja. Mimogrede, blindirane, a ne moteče nasilne za udeležence.
Vsaj če je sklepati po dosedanjih varnostnih izkušnjah, ki so v precejšnjem nasprotju s pričakovanim ruskim nadlegovanjem in posledičnim slabim občutkom. Seveda je varovanje ekstremno, glede na lokacijo iger in na resnost groženj si česa drugega niti ne bi želeli.
Toda izkušenejši kolegi pravijo, da ga izvajajo neprimerno bolj elegantno kot leta 2002 v Salt Lake Cityju, ki je neposredno po napadih na New York in Washington 11. septembra zadevo odpeljal na neko do tedaj nepredstavljivo in še vedno neponovljivo raven. In res je Rusom treba priznati, da so temeljiti brez psov, ki bi renčali človeku v obraz, brez pretirane prisotnosti orožja in podobnih zadev.
Kakorkoli že, vrnimo se k objektom; jutri boste nekatere lahko spoznali še od blizu in od znotraj, prva prava tekmovanja pa vam bodo predstavila še gorsko središče, ki se že zaradi lokacije precej razlikuje, a v resnici za obalnim ne zaostaja prav dosti. Na prostorih, kjer so tako obsežne aktivnosti te vrste prej komajda poznali, so organizatorji postavili odlično povezana idilična središča, ki bi morala več kot zadovoljiti (morda celo, če ponovno uporabimo besedo dneva, navdušiti) večino tekmovalcev in obiskovalcev. Če bo še vreme vsaj približno tako kot v zadnjih dneh in če si bo odločitve o medaljah ogledalo zadovoljivo število gledalcev, bo vtis resnično izjemen, z nekaj sreče tudi fantastičen.
Po tem, kar je bilo mogoče videti ob prvih stikih s tekmovališči za alpsko, nordijsko in smučanje prostega sloga ter za biatlon, sankanje in bob, se že po vizualnih kriterijih obeta nekaj zelo posebnega, tekmovalni vidik pa bi temu skoraj moral slediti. Seveda pa bodo, kar zadeva slednjega, vmesne in končne ocene posameznikov ali skupin v velikanski meri odvisne od dosežkov posamičnih športnikov ali reprezentanc.
Bodisi vezani na svojo državo bodisi na idole, ki so jih vzljubili po kakem drugem (ne zgolj nacionalnem) kriteriju, bomo – hočeš ali nočeš - vsi skupaj tudi pod vtisom izpolnjenih pričakovanj, zaostanka za njimi, presežkov ter odličij. In tudi v tem pogledu bo šlo že jutri zares, pojutrišnjem pa še toliko bolj. Tako z zornega kota mednarodne javnosti, ki bo zagotovo dobila prve zgodbe o uresničitvi olimpijskih sanj in prve junake, kot z zornega kota naše države in slovenskega športnega občinstva, ki bo v pričakovanju sanj in junakov imelo v ognju prva prava železa. A to je že druga zgodba o drugačnem, še bolj dovoljenem jemanju diha. Oziroma so, ker so tudi železa v množini, to že druge zgodbe.
