SeaOrbiter je projekt Plavajočega oceanografskega laboratorija, kateremu načelujejo francoski arhitekt Jacques Rougerie, oceanograf Jacques Piccard in astronavt Jean-Loup Chretien. Tri petine okrog 52 metrov visokega plovila naj bi bile pod vodo in zagotavljale vzgon, na ta način pa bi bil plovilu nuden neposreden, horizontalen pogled tudi do 6000 metrov globoko v ocean.
Zasnovan je tako, da bo vertikalno plul z morskimi tokovi, vseeno pa bo za potrebe manevriranja imel dva manjša propelerja. Trup plovila naj bi bil iz zlitine, ki vsebuje aluminij in magnezij, ter bo petkrat debelejši kot pri običajnih plovilih. V kateremkoli trenutku naj bi v plovilu lahko delovalo med osemnajst in dvaindvajset znanstvenikov. Tem bodo nudeni laboratoriji, delavnice, življenjski prostori, kuhinje in oddelki pod tlakom, namenjeni potapljačem in podmornicam.
Tisoč ton težko plovilo naj bi napajali veter, valovi in sončna energija. V razvoju naj bi bilo tudi biološko gorivo kot sekundarni vir energije. Plovilo naj bi premoglo tudi poseben sistem za zbiranje proučevanju namenjenega morskega življa. Arhitekt Rougerie je koncept oceanskega laboratorija razvil pred približno dvanajstimi leti.
Svojo prvo podvodno hišo je zgradil 4. avgusta 1977. Po njegovih besedah bo SeaOrbiter edino plovilo na svetu, ki bo omogočalo 24-urno raziskovanje v okviru dolgotrajnih odprav. Dvaintrideset milijonov evrov vreden projekt, ki ga podpirata tako Nasa kot Evropska vesoljska agencija, naj bi postal osrednje orodje za raziskovanje oceanov ter bazni tabor za proučevanje povezav med globalnim segrevanjem in oceani.
