Prav tako so polni pričakovanj. Vse to jim prinaša vznemirjenje. »Naši šolarji potrebujejo od nas, odraslih, predvsem staršev, popotnico z razumevanjem, da jih lahko malo skrbi, kako bo, vendar z zaupanjem, da bodo zmogli. Dobro jim dene, če jim povemo o svojih prijetnih izkušnjah, ko smo hodili v šolo, pa tudi o tem, kako smo se znašli, ko smo bili v kaki zagati,« pravi Majda Mramor, specialistka klinične psihologije in družinska terapevtka.
Kako pa je z motivacijo otroka? Prav tukaj lahko veliko naredijo starši sami. Dejstvo je, da so otroci po naravi vedoželjni, radi se učijo (seveda pa so zelo različni) in za motiviranje k napredku je dobro, da pri vsakem poiščemo področja, za katera kaže otrok zanimanje in je zato že takoj bolj udeležen, aktiven in motiviran. »Nedvomno so pohvale in nagrade bistveno boljša vzgojna orodja kot kazni. Prav je, da opazimo, ko otrok svojo nalogo opravi, in mu to povemo. Prav je, da ga posebej pohvalimo, ko je nekaj napravil zelo dobro,« še dodaja Mramorjeva.
Marsikateri starši so nezadovoljni, ko otrok domov prinese trojko iz matematike, ne petice, a marsikdaj je s trudom dobljena trojka veliko več vredna kot petica. »Naši otroci se v sedanjem času, ko so informacije vse naokrog in je na voljo veliko načinov, da jih pridobivamo, dobro postreženi, radi pa pozabimo, da sta za uspeh poleg danih sposobnosti potrebni delavnost in vztrajnost. Vložen trud naj dobi nagrado, pa čeprav se ne izrazi z najvišjo oceno,« pojasnjuje Mramorjeva. In še za konec ... Ni treba, da so nagrade darila v obliki dobrin, kajti otroci so radi z nami in zanje je prava nagrada naš skupni čas, naš interes zanje.
