»Nahraniti devet milijard ljudi na resnično trajen način bo eden izmed največjih izzivov, s katerimi se bo morala soočiti naša civilizacija,« je dejal Jonathan Foley, direktor Inštituta za okolje na univerzi v Minnesoti, ZDA.
Kot mejnik je omenjana letnica 2050, ko naj bi, po današnjih projekcijah, svetovna populacija dosegla devet milijard.
Zakaj izziv? Ker naj bi bil svet tako ali tako že podhranjen; ker se krčijo gozdovi in klimatske spremembe negativno vplivajo na proizvodnjo hrane.
Rešitev? Povečano pridelovanje hrane. Vendar se polja že raztezajo, kolikor se pač lahko, pridobivanje dodatnega prostora pa bi pomenilo kompromis, kot je krčenje gozdov, kar pa ni trajnostni pristop.
Prava rešitev bi bilo tako povečanje pridelka na že obstoječih površinah. V zadnjih petdesetih letih so kmetovalci uspeli podvojiti pridelek, predvsem na račun sintetičnih gnojil in sodobnih agrikulturnih tehnik, kar pa vseeno ni dovolj. In kot kaže, količinska rast stagnira. Krivcev je več: premalo vlaganj, nezadosten nadzor in podobno. Pa tudi pridelka je mogoče iztisniti le toliko.
Kaj potem? Foley meni, da je treba ustaviti krčenje gozdov v upanju, da bo to vplivalo na krivuljo klimatskih sprememb; pridelati več hrane v Afriki, ki jo imenuje neizkoriščeni potencial; ugotoviti, kako vodo in gnojila uporabljati učinkoviteje; in verjetno najpomembneje: zmanjšati ogromne količine odpadne hrane po vsem svetu. Razviti svet naj bi namreč več kot polovico hrane metal stran.
