Svetloba in zvok potujeta pri različnih hitrostih – ko nekdo spregovori, nas vidno in slišno dosežeta ob različnem času. Oba signala sta nato predelana v možganih, a na različnih stopnjah.
Vseeno pa oba dogodka dojemamo kot simultana. Kako do tega pride, ni znano.
Priložnost za raziskovanje tega fenomena se je pojavila, ko je sedeminšestdesetletni PH po operaciji začenjal doživljati neskladje slišanega in videnega. Spoznal je, da svoj glas sliši, še preden začuti premikanje čeljusti.
Elliot Freeman z univerze v Londonu in kolegi so opravili test, v okviru katerega so PH-ju predvajali posnetke govorečih ljudi, in kot se je izkazalo, je zvok zaznal pred premikanjem ustnic. Da je oba zaznal sinhrono, so morali zvok zamakniti za približno dvesto milisekund. Sledil je tako imenovani McGurkov učinek, ki vključuje poslušanje enega zloga med opazovanjem nekoga, ki izusti drugega, kombinacija obeh pa pomeni zaznavanje tretjega zloga.
Ekipa je zvok predvajala dvesto milisekund pred premikanjem ustnic, kar pa je, nasprotno od pričakovanega, sprožilo McGurkov učinek, po čemer so sklepali, da v tem primeru njegovi možgani vid predelajo pred sluhom. Testirali so še štiriintrideset drugih ljudi in pri mnogih izmed njih so opazili podoben vzorec, četudi v vsakodnevnem življenju niso imeli takšnih težav kot PH.
Freeman meni, da je to pomeni, da več delov možganov dogodek dojema kot odvijajoč se ob različnih časih. V možganih je torej več 'ur' in ne ene enotne, ki merijo svoj individualni zdaj glede na njihovo povprečje. V PH-jevem primeru je bila ena izmed njih občutno upočasnjena, s čimer je bilo imenovano povprečje spremenjeno.
Freeman meni, da so bile časovne razlike zanj morda prevelike in da se jih je preveč zgodilo naenkrat, zaradi česar jih ni mogel prezreti, zato se zaveda asinhronosti v vsakodnevnem življenju. Pravi še, da morda dojema le eno izmed svojih 'ur', ker je ta edina, do katere ima zavestni dostop.
