Porast v populaciji kritično ogrožene vrste jelena, južnoandskega huemulasa, pomeni izreden dosežek tako lokalnih vlad kot tudi okoljevarstvenikov.
Ta vrsta je bila namreč skoraj na roba izumrtja. Celotna populacija je štela zgolj odstotek prvotnega števila, a so se njihove vrste ne le ustalile, ampak pričele tudi naraščati.
Na njegovo nesrečo je bil zaradi okusa svojega mesa skoraj iztrebljen – sprva so ga lovili kolonisti, nato še krivolovci. Temu se je pridružila še množična živinoreja, ki je vdrla v njegov ekosistem, tako da se je vrsta znašla v skoraj brezizhodnem položaju.
K sreči pa so skrbi okoljevarstvenikov padle na plodna tla, saj so sčasoma sledili vladni ukrepi – četudi pozni, a ne prepozni. V Čilu so tako razvrstili posebne baze, iz katerih so lahko delovali tako nadzorniki kot znanstveniki, s čimer jim je bil omogočen olajšan razvoj operacij delovanja.
Z zamejitvijo živinoreje in nadzorom nad krivolovom so rezultati hitro sledili in za južnoandske huemule so sledili lepši dnevi. Ne le da so se lahko v večjem številu povrnili v naravno okolje, tudi okolje samo se je začelo izboljševati.
Vrsta sicer še ni popolnoma na varnem, saj je zaradi izhodišča v smislu genetske razgibanosti omejena in kot taka slabše prilagodljiva. S trajnostnim prispevkom okoljevarstvenikov pa bo večje število posameznikov znotraj vrste poskrbelo tudi za to.
