Vendar pa je med zgodbami pijancev, tatov in prevarantov z internetno objavo kazenskih evidenc v javnost prišla vest o še hujših hudodelstvih. Gre za danes povečini pozabljen primer Amelie Dyer, ki je za viktorijansko dobo pomenil enega izmed najbolj odmevnih sojenj in streznitev – detomor je bil zatiskanju oči navkljub v Britaniji 19. stoletja pandemični problem.
Dyerjeva je pritegnila pozornost policije iz Readinga, potem ko je bilo v trsju Temze najdeno še eno mrtvo dete. V njenem domu so policisti našli več kot dovolj dokazov – od majcenih oblačil do listkov iz zastavljalnic, kamor je oblačila nosila. Najdena so bila tudi pisma in časopisni oglasi za posvojitve, iz katerih je bilo razvidno, da je Dyerjeva delala pod več imeni, vključno s Harding in Smith.
Najbolj strahovit dokaz pa je bil močan vonj po gnijočem mesu, ki je prihajal iz kuhinjske shrambe in izpod postelje. Ko je število trupelc doseglo petdeset, je Amelia povedala policiji: »Moje boste prepoznali po trakovih okoli vratu.« Dyerjeva je od svoje obrti živela skoraj trideset let. Svojo porodno hišo v predmestju Bristola je odprla v poznih šestdesetih letih osemnajstega stoletja, za plačilo pa je sprejemala neporočene ženske, ki niso več zmogle prikrivati svoje nosečnosti. Nekatere so jo prosile tudi, da novorojenčke zaduši, ker viktorijanski mrliški ogledniki niso zmogli ločevati med zadušitvijo in mrtvorojenostjo. Dyerjeva je novorojenčke tudi sprejemala v rejo za tedensko pristojbino – s počasnim hiranjem otrok je skušala zaslužiti čim več. Omamljala jih je z laundanumom, ki je zaviral apetit otrok in posledično tudi njihov jok. Po šestmesečni zaporni kazni zaradi zanemarjanja otrok je sprejemala le še popolne posvojitve za enkratno plačilo. Novorojenčke je v nekaj urah zadušila z okoli vratu dvakrat ovitim belim trakom, njihova trupla pa je metala v reke ali pa jih zakopavala v vrtovih svojih najetih posesti.
