Tako naj bi bila temperatura jedra enakovredna tisti na sončevemu površju. Trdno železno jedro je dejansko kristalno, obdano s tekočino, pravijo poznavalci, vendar je bila temperatura, pri kateri se lahko tvori kristal, predmet dolgotrajnih razprav.
Znanstveniki so z rentgenskimi žarki merili majhne vzorca železa pri ekstremnih pritiskih, da bi dognali, kako se tvorijo in topijo kristali železa. Seizmični valovi, izmerjeni po potresu, sicer nudijo vpogled v debelino in gostoto plasti v Zemlji, nič pa ne povedo o sami temperaturi.
Da bi izvedeli več o tem so potrebni ali posebni računalniški programi ali pa laboratorijsko delo. Meritve krivulj taljenja iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, iz katerih je mogoče sklepati o temperaturi jedra, so tej pripisale pet tisoč stopinj Celzija.
Temperatura jedra je ključnega pomena za številne znanstvene vede, ki proučujejo notranjščino našega planeta, do katere pa ni neposrednega dostopa, in ki usmerjajo naše razumevanja od potresov pa do Zemljinega magnetnega polja.
Skupina francoskih znanstvenikov se je ponovno lotila dvajset let starih meritev, pri tem pa je imela dostop do enega izmed najbolj intenzivnih virov rentgenskih žarkov v Grenoblu v Franciji. Da bi poustvarili neznanske pritiske, so uporabili napravo, imenovano celica diamantnega nakovala, pri kateri gre za majhen delec med konicama dveh natančno obdelanih sintetičnih diamantov.
Potem ko so bili vzorci železa izpostavljeni izrednim pritiskom in visokim temperaturam z uporabo laserja, so znanstveniki uporabili rentgenske žarka, s katerimi so izvršili tako imenovano difrakcijo – med jedri atomov železa preskakujoči rentgenski žarki, katerih vzorci preskokov so se spreminjali skladno železom, ko je to prehajalo iz trdnega stanja v tekoče.
Vzorci difrakcije tako nudijo vpogled v delno staljena stanja železa, dokončno pa je potrjena temperatura jedra okrog šest tisoč stopinj Celzija, približno enaka tisti na površju Sonca.
