Ali se bomo odločili za uporabo nizkih opornih zidov ali pa bomo pustili naravne brežine, je odvisno od dejanskega naklona zemljišča, prostora, ki ga imamo na razpolago, in od oblikovne zasnove vrta.
Ker le malo zemljišč leži na popolni ravnini, se potreba po gradnji opornih zidov običajno pojavi skoraj na vsakem vrtu. Bodisi da moramo na majhni razdalji premostiti razlike med nivojema dveh sosednjih zemljišč ali pa želimo preoblikovati zemljišče v terase, da bi si pridobili več ravnega prostora za vrtni program. Nizek zid lahko uporabimo tudi za poglobitev ravnega terena, kadar bi radi izdelali samostojen, poudarjeno zaseben bivalni prostor. Če je zid visok od 50 do 60 cm, ga lahko pri tem uporabimo tudi kot odlagalno površino ali klop za sedenje.
Nizke oporne zidove pa lahko v vrtni prostor uvedemo tudi iz povsem oblikovalskih in ne le funkcionalnih zamisli. Ker gre za nižje zidove, si nekaj več domišljije lahko privoščimo z obliko in linijo njihovega poteka. Dolge poteze naredimo zanimivejše s prekinitvami in z zamiki, morda vanje vključimo tudi stopnice. Ponekod ali pa v celoti jih lahko tudi zakrijemo z lokasto prevešajočimi se grmovnicami. Za nočno orientacijo ali posebne učinke vanje vgradimo luči. Zelo zanimive in izjemno učinkovite so vijugasto speljana linija in krožne oblike.
Izbor gradiv za izvedbo zidov je zelo pester, kako poudarjeno ga bomo izdelali, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Ker gre v vsakem primeru za poudarjen arhitektonski element, nam mora biti osnovni cilj prilagajanje konceptu celovite zasnove vrtnega prostora. Pozorni moramo biti pri izbiri materialov in barv ter na morebitne lokalne – tradicionalne vzorce.
Po načinu izvedbe so nizki oporni zidovi, podobno kot visoki, lahko monolitni ali pa sestavljeni iz posameznih elementov. Med monolitne prištevamo armiranobetonske zidove, ki so pri nas najpogostejši. Lahko jih obložimo z rezanim ali lomljenim naravnim kamnom, umetnim kamnom ali pa jih zgradimo tako, da je njihova vidna stranica izdelana iz masivnih skal. Pri izvedbi moramo upoštevamo vse potrebne dejavnike, ki zagotavljajo stabilnost zidu.
Veliko več pa je možnosti pri izdelavi zidov iz nevezanih elementov. Gradiva, ki so nam pri tem na voljo, so naravni kamen, beton ali les. Naravni kamen polagamo v obliki suhega zida, brez dodatnega veziva. Značilen je za naše kraško in primorsko območje, vrsti kamnine sta apnenec ali fliš. Posamezne skale so lahko lomljene ali klesane. Pri zlaganju kamnov je treba biti pazljiv in potrpežljiv. Da bi dosegli večjo stabilnosti, iz večjih skal naredimo osnovno ogrodje, ki ga zapolnimo z drobirjem. Pomembno je urediti odtok padavinske vode, da preprečimo izpiranje nasutja za zidom.
V skupini betonskih izdelkov imamo na voljo tri vrste materialov: skodelice, palisade in zidake. Skodelice iz betona imajo zelo različne oblike, od polkrožnih do pravokotnih, zahtevajo pa, da po izvedbi vmesni prostor med elementi zasadimo z rastlinjem. To seveda ne pomeni, da gre v vsako odprtino druga rastlinska vrsta. Izbor naj bo raje čim bolj poenoten, omejen na eno ali dve različni vrsti.
Betonske palisade, običajno v razponu višin od 40 do 100 cm, so namenjene najnižjim zidovom. Upoštevati moramo, da jih je treba do ene tretjine vkopati v zemljo in utrditi z betonom. Običajno so izdelane kot imitacija naravnega kamna. V nevezani postavitvi jih lahko uporabimo za zidove do višine 50 cm, za višje pa jih moramo dodatno armirati.
Les ni naše tradicionalno gradivo za oporne zidove. Ko govorimo o njem, imamo skoraj brez izjeme v mislih rabljene železniške pragove, ki so dobro zaščiteni pred propadom. Kot gradivo se, zaradi neopazne, temne barve, dobro vključujejo v prostor, zaradi močnega vonja po kemikalijah pa pragov ne uporabljamo v neposredni bližini bivalnih delov vrta. Druge vrste lesa so za vgradnjo manj primerne, razen če smo pripravljeni zid večkrat obnavljati.
