Pod ledenim površjem Jupitrove lune Evrope buči ocean, katerega pogoji bi lahko bili primerni za življenje. Kot takšna je Jupitrova luna ena izmed najbolj verjetnih destinacij prihodnjih vesoljskih odprav, ki pa se bodo morda morale soočiti z oteževalno okoliščino, ki so desetmetrska ledena rezila.
Na Zemlji ta nastanejo na visokih nadmorskih višinah, denimo v Andih, kjer je zrak hladen in suh, kar pomeni, da se lahko led iz trdnega pretvori v plinsko stanje brez da bi vmes postal tekočina - sublimacija. Ledene sulice nastanejo, ko nepravilnosti v sneženem površju dodatno okrepi sončna energija.
Žlebiči tako delujejo kot past za sončno sevanje in ko se te poglabljajo, za njimi ostanejo visoka ledena rezila, če je le sonce v pravem položaju, tako da svetloba osvetljuje robove, ki nato sčasoma umanjkajo. Prav tako je potreben velik toplotni gradient med vrhom in dnom ledene sulice, kar pa ne pride v poštev pri toplih oblačnih dnevih ali pa vročem zraku.
Tega si na Evropi zaradi njene zanemarljive atmosfere ni mogoče obetati, zato je več kot verjetno, da so njeni pogoji idealni za nastanek ledenih rezil. Vprašanje je le, če lahko led sublimira hitreje kot pa bi drugi procesi lahko erodirali površje. Znanstveniki so ugotovili, da so ledene formacije omejene na med 15 in 20 stopinjami širine ob ekvatorju. Zunaj tega območja naj bi erozijski procesi izničili nastanek ledenih rezil.
