Londonska podzemna železnica je ob odprtju zbujala različne občutke. Še tik pred začetkom njenega delovanja je časnik The Times celotno idejo obsodil kot 'žalitev zdrave človeške pameti'. Vzdušje je nihalo med skepso in navdušenjem ob tovrstnem tehničnem dosežku. Kaj kmalu pa je zmagala praktičnost.
Že v prvem letu delovanja je t.i. Metropolitan Line uporabilo 11,8 milijona potnikov. London je štel takrat okoli 3,2 milijona prebivalcev.
V vagonih železnice so skupaj sedeli ljudje vseh slojev, še posebej pa je bila priljubljena pri delavcih. Odprla jim je namreč možnost, da zapustijo ozka in revna bivališča v londonskem prenatrpanem središču in se preselijo v večja stanovanja in hiše z vrtovi v predmestja. Mesto se je hitro širilo na območja, kjer so bile nekoč le vasi.
Prve linije niso bile speljane tako globoko pod zemljo kot danes. Gradili so jih tako, da so najprej izkopali jarek in ga nato zazidali. Zaradi tega je bilo na stotine ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove. Proti koncu 19. stoletja so nato začeli predore kopati pod zemljo in s tem odprli veliko širše možnosti širitvi mreže linij.
Londonska podzemna železnica sicer že dolgo ne dohiteva časa. Njeno visoko starost je moč opaziti na vsakem koraku, tako na področju varnosti, zmogljivosti kot udobja. Vhodi in izhodi so veliko preozki, peroni pretesni. Le nekaj postaj je opremljenih z varnostnimi vrati, ki bi preprečile padec na tire. Do leta 2006 so bile tekoče stopnice še vedno lesene.
Vlada je do leta 2036 za ureditev železnice namenila 16 milijard evrov, od katerih je bilo porabljenih že šest milijard.
Danes je londonska podzemna železnica s svojo mrežo tirov druga najdaljša na svetu in se še naprej širi. Trenutno je v gradnji nova podzemna linija Crossrail, katere odprtje načrtujejo leto 2018.
##IMAGE-18648##
