Matthau se je rodil kot Walter John Matthow 1. oktobra 1920 v New Yorku kot srednji od treh bratov. Mama Rose je bila litvansko-judovskega porekla in je delala priložnostno kot šivilja, oče Milton Matuschansky pa ukrajinski jud iz Kijeva, ki je delal kot električar in prodajal stvari izpod mize. Starša sta se poročila 1917 v New Yorku. Walter Matthau, ki je bil izjemen šaljivec, je sam ustvaril mit, da je njegovo srednje ime Foghorn (ladijska sirena) in da je njegov priimek dejansko Matuschanskayasky (s tem imenom je tudi podpisan v filmu Potres), samo zato, da je lomil jezik sogovornikom. Že kot mlad fant se je na nekem kampu srečal z igro in začel nastopati na sobotnih predstavah. V času srednje šole je bil blagajnik v judovskih gledališčih v centru New Yorka.
Tako kot vsi kolegi njegove dobe se je tudi Matthau boril med drugo svetovno vojno v ameriški vojski. Deloval je kot strelec-vezist na bombniku B-24 Liberator Osme zračne armade, nameščene v Veliki Britaniji. Bil je celo v isti bombniški skupini, 453. skupini, kot igralec James Stewart. Njegove zadnje misije so bile bombni napadi na nemško vojsko v decembrski protiofenzivi v Belgiji. Po tem se je vrnil domov, zapustil vojsko in iskal službo kot igralec.
Igralska kariera iz znane šole
Tudi Matthau je obiskoval Dramatic Workshop nemškega režiserja Erwina Piscatorja. Matthau se je šalil, da je prve pozitivne kritike dobil, ko je igral zanemarjenega postopača.
»Vsi ostali so bili videti resni igralci v maskah, le Walter Matthau je izgledal kot običajen klošar,« je zapisal neki kritik. Matthau je hitro zablestel na odru in v naslednjih letih je nastopil v prominentnih predstavah kot so Bo uspeh pokvaril Rocka Hunterja in Strel v temi, za katero je 1962 dobil Tonyja za najboljšega igralca.
Walter Matthau se je pojavil v pilotu sitcoma Mister Peepers, ki je tekel od 1952 do 1955. Iz neznanega razloga je podpisan kot Leonard Elliot, nastopil pa je v vlogi učitelja telovadbe in to je bil tudi njegov debi izven odrskih desk. Na velikem platnu se je prvič pojavil kot negativec v The Kentuckianu (1955) nasproti Burtu Lancasterju. V filmu Moje življenje je ritem (King Creole, 1958) z Elvisom Presleyem je bil prav tako ulični nasilnež, ki ga pretepe Presley. Istega leta je posnel še Ježa po krivi poti, vestern z Audiem Murphyjem in Čebulna glava (1958) z Andyjem Griffithom. Slednji je bil flop. Murphy in Matthau sta nastopila tudi v precej uspešnejšem filmu Obraz v množici (1957), ki ga je režiral Elia Kazan, z Jamesom Masonom pa je 1956 nastopil tudi v drami Večje od življenja. 1960 je režiral nizkoproračunski film Gangsterska zgodba, 1962 pa je s Kirkom Douglasom nastopil v Samotni so pogumni, kjer je igral šerifa, prav tako ga 1963 vidimo v filmu Šarada z Audrey Hepburn in Caryjem Grantom.
Čuden par in Piškotek sreče
Nekajkrat se je v teh letih pojavil tudi na televiziji, dvakrat v seriji Golo mesto in v štirih delih Hitchcock predstavlja. V svojem prvem filmskem obdobju Matthau ni snemal veliko komedij. Bil je Dr. Groeteschele v Varno pred napako (1964), kjer v Pentagonu teži generalom za jedrski napad na Sovjetsko zvezo. 1965 je zaigral v predstavi Čudni par z Artom Carneyem, vlogo pa je ponovil za filmsko platno 1968 v kultni kombinaciji z Jackom Lemmonom. V trilerju Privid (1965) je Matthau nastopil ob Gregoryju Pecku. Uspešen je bil tudi naslednji film z Lemmonom, Piškotek sreče (1966), kjer je bil tečni odvetnik William Gingrich, film pa je podpisal BIlly Wilder. Za vlogo je Matthau dobil Oskarja za stransko vlogo. Snemanje filma so morali prekiniti za pet mesecev, ker je Matthau doživel infarkt. Posledica božjega prsta je bila, da je igralec opustil svojo navado pokaditi kar tri škatle cigaret dnevno.
Broadwayske priredbe
Matthau je bil za Oskarja nominiran tudi 1971 za film Kotch, ki ga je režiral Lemmon in Zlati fantje (1975). Za slednjega je dobil Zlati globus za najboljšega igralca v komediji ali musicalu. Boradwayski hiti so se nadaljevali na seznamu Matthaujevih filmskih uprizoritev: Hello, Dolly! In Kaktusov cvet, oba 1969. Za slednjega je Goldie Hawn dobila Oskarja za stransko vlogo. V omnibusu Plaza Suite (1971), režiserja Arthurja Hillerja, je Matthau odigral kar tri vloge, prav tako se je pojavil tudi v nadaljevanju California Suite (1978). Sredi sedemdesetih je odigral tri kriminalke – najprej je v Policaju, ki se smeji (1973) igral detektiva, ki preiskuje masovni umor, v Charlyeu Varricku (1973) je bil bančni ropar na begu pred mafijo in dispečer v akcijskem Ugrabitev Pelhama Ena Dva Tri (1974).
Matthau se je želel poskusiti tudi v produkciji, načrtoval je sodelovanje z Universalom, skupaj s sinom Charlijem sta ustanovila Walcar Productions, a je potem iz tega nastal le en film, Mala gospodična Marker (1980), kjer je Matthau zaigral skupaj z Julie Andrews.
Kultni Mozartov vohunski film
Film Ristanec (1980), vohunska komedija, pisana na kožo njegovemu igralskemu slogu, mu je prinesla nominacijo za Zlati globus. Matthau je precej sodeloval pri predelavi scenarija iz temačne novele z enakim naslovom in ustvaril tudi nekaj nepozabnih prizorov, vključno z zadnjim, ko »mrtvi« Matthau vstopi v knjigarno, preoblečen v Sikha, za film pa je izbral tudi večino glasbe, predvsem Mozartovo klasiko. Kritike so bile mlačne in film velja za začetek zatona Matthaujeve kariere. Naslednje leto je bil spet nominiran za Zlati globus za vlogo v filmu Prvi ponedeljek v oktobru (1981). Film je požel negativne kritike, le Matthau je bil pohvaljen za svoj del.
1983 je z Robinom Williamsom posnel Umetnost preživetja, črno komedijo, ki sicer ni napolnila blagajn, je pa bila toplo sprejeta in se je še mnoga leta vrtela tudi na televiziji. Še ena kultna vloga legendarnega igralca je bil kapitan Thomas Bartholomew Red v komediji Pirati (1986), Romana Polanskega, ki je bila neke vrste daljni prednik Disneyevih Piratov s Karibov.
Kako je Matthau ukradel božič
Matthaua slišimo tudi kot napovedovalca v klasiki Kako je Grinch ukradel božič (1992), v stripovski priredbi Denis Pokora (1993) pa je sosed Mr. Wilson. Skupaj s Timom Robbinsom in Meg Ryan je 1994 zaigral v I.Q. kot Albert Einstein. Seveda pa so vsi njegovi filmi v ozadju, ko gre za dolgoletno partnerstvo z Jackom Lemmonom. Po snemanju Piškotka sreče sta postala najboljša prijatelja in skupaj posnela 10 filmov (11, če štejemo Kotcha, ki ga je Lemmon režiral, v samem filmu pa ga opazimo le, če dobro opazujemo – Lemmon se je infiltriral kot speči potnik na avtobusu).
Kultni film dvojca je Stare Sablje (1993) in nadaljevanje iz 1995, kjer Lemmon in Matthau osvajata Sophio Loren. Par je posnel še eno podobno komedijo Na morje (1997) in Čuden par 2 (1998). V trilerju JFK (1991), Oliverja Stonea, sta nastopila tako Lemmon kot Matthau, a ne v istih prizorih. Walter Matthau se je zadnjič pojavil na velikem platnu v filmu Diane Keaton, Slovo od očeta (2000), kjer igra na smrt bolanega očeta treh sester, Diane Keaton, Meg Ryan in Lise Kudrow.
Nezdravo življenje
Matthau je bil poročen dvakrat, med 1948 in 1958 z Grace Geraldine Johnson, s katero je imel sina in hčerko, Davida in Jenny, v drugo pa se je poročil 1959 s Carol Marcus, igralko in pisateljico, s katero je imel sina Charlieja, posvojil pa je tudi njena dva otroka, Arama in Lucy. Matthau je bil znan po svojem nezdravem življenju. Kot verižni kadilec je prvi infakrt doživel na snemanju Piškotka sreče 1966, ko je bil star 45 let. Deset let pozneje so mu naredili srčni obvod, v času snemanja Starih sabelj (1993) pa je moral v bolnišnico zaradi hude pljučnice. Decembra 1995 so mu odstranili tumor na debelem črevesu, maja 1999 pa je spet šel v bolnišnico zaradi pljučnice. Po prvem je doživel še vsaj dva infarkta in tudi vzrok smrti so srčne bolezni.
V zadnjih letih ga je mučila ateroskleroza srčnih žil. Zvečer 30. junija 2000 je na svojem domu v Kaliforniji doživel srčni napad in umrl nekaj ur pozneje v bolnišnici v Santa Monici, 2 uri čez polnoč 1. julija 2000. Matthau je bil star 79 let in je pokopan na znanem pokopališču v Westwood Villageu, kamor so tri leta za njim pokopali tudi ženo Carol.
