Oboževalci kultnega filmskega igralca so njegov pretočni prvenec nestrpno pričakovali, saj je obljubljal lahkotno akcijo, prežeto s komičnimi trenutki, žal pa jih je končni izdelek na obeh straneh pustil na cedilu.
Največje razočaranje se skriva v zapletu, ki na trenutke prehaja že v absurd, a je obenem nekako predvidljivo šablonski. Preobratom primanjkuje izvirnosti, zato večine gledalcev ne pritegnejo na kakršenkoli pomenljiv način. Po drugi strani razočara klavrni humor, s katerim je prežeta serija, saj se zanaša na utrujene in žaljive motive, ki so že zdavnaj izgubili svojo komično vrednost. Skoraj srce parajoče je gledati takšnega velikana filmske industrije v seriji, ki je imela velik potencial za pameten in duhovit humor, se utapljati v morju neizpiljenih šal in zamujenih priložnosti.
Niti akcijski prizori, ki bi morali biti dragulj šova, niso takšni, kot bi jih od projekta, v katerega je vključen sam kralj akcije, pričakovali. Z nekoliko pomanjkljivo izvedbo, ki ne zagotavlja adrenalinskega vznemirjenja, ki bi si ga gledalci želeli, se zdijo nepovezani in premalo realistični. Slabo koreografirane sekvence še dodatno okrnijo splošno gledalsko izkušnjo in nas pustijo v hrepenenju po bolj dodelanih in očarljivih akcijskih trenutkih.
Medtem ko serija zmedeno išče svojo identiteto, sta zagotovo svetli točki Arnoldova nesporna karizma in Monicina nalezljiva energija. Njuna nastopa prinašata trenutke užitka v sicer prazno pripoved. Toda tudi njuna nadarjenost lahko le do neke mere pripomore k uspešnosti serije, ki je tako obremenjena s šibkim scenarijem in nerazvitimi liki.
FUBAR ne deseže svojega potenciala in nas razočara, saj neuspešno poskuša izkoristiti Schwarzeneggerjevo slavno zapuščino in hkrati nagovoriti mlajše občinstvo. Gre za zamujeno priložnost za ustvarjanje nepozabne serije, ki bi združevala vznemirljivo akcijo, oster humor in prepričljivo pripoved. Žal FUBAR ne izpolnjuje svojih obljub, gledalce pa pušča željne bolj izpolnjujoče in zanimive izkušnje.
