Zvezda stalnica slovenske televizije, ki je veliko več kot voditeljica. Javnost je presenetila z novo slovensko uspešnico, ki jo je napisala za Ansambel Saša Avsenika, Ena bolha za pomoč. Z nami se je tokrat družila simpatična in drzna Jasna Kuljaj.
Zaupala nam je nekaj malih skrivnosti iz svojega vsakdana. Dotaknili sva se njenega dela na televiziji, radiu, ljubezni do glasbe, spretnosti filozofiranja in analitike, pa tudi vloge mame.
Jasna, lepo pozdravljeni. Zasledila sem, da vas novinarji pogosto sprašujejo, zakaj vas ni pred kamero, kdaj se ponovno vračate na TV zaslone ... Mene pa predvsem zanima, kdo je Jasna, ko kamere ugasnejo?
Glejte, oddaja je ... oddaje ni ... vmes pa je čisto prav, da se za nekaj časa umaknem s TV ekranov, da se malce spočijem, hkrati pa se gledalci spočijejo od mene (smeh).
Tako kot pred kamero sem tudi za kamero čim bolj to, kar v resnici sem. Je pa res, da sem v zasebnem življenju morda malce manj nasmejana. Življenje namreč ni zgolj cvetoče polje, obstaja tudi moj drugi, rahlo resnejši pol. Smeh in veselje sta super, vendar nista nekaj, kar bi bilo stalno prisotno.
Kaj pa je potem tisto, kar vam najpogosteje nariše nasmeh na obraz?
To je dobro vprašanje. Res malce varčujem s smehom. To imam po dedku. Moj dedek je bil Korošec – zadržan gospod. Po drugi strani pa je moj oče iz Dolenjske, tako da se v meni borita dolenjska prešernost in koroška zadržanost. Ne režim se pač kar tako v en dan.
Če se še malce dotakneva vaše vloge mame, se s hčerkico pogosto skupaj smejeta?
Ne, ubogi otrok mamo večkrat vidi nasmejano na TV ekranu kot v domačem okolju. Kuhanje, pranje, vzgoja ... to niso vedno priložnosti za kopico smeha.
Nam zaupate, kakšna mama ste. Kakšen tip vzgoje vam je blizu?
Resnično si želim, da se ve, kdo je »gazda«. Temu sledim. Zagovarjam pravo mero strahospoštovanja. Moj pogled, ko je dovolj resen, mora stvari ustaviti. Otroka ne smemo prositi, da uboga.
Pa se malce dotakniva še glasbe. Poznamo vas kot ustvarjalko narodnozabavnih oddaj, toda to sploh še ni vse. Ste tudi avtorica trenutno zelo popularne pesmi Ansambla Saša Avsenika – Ena bolha za pomoč. Pesem je pravi hit. Nam lahko zaupate kaj več?
Ustvarila sem zgolj eno besedilo in to mi je ob pomoči Jožeta Potrebuješa očitno dobro uspelo. Večkrat se šalim, da sem morda ena tistih, ki so napisali zgolj eno uspešno skladbo. Se kar bojim napisati naslednje besedilo. Ta »bolha« je resnično uspela in verjela sem v to. To je iskrena pesem in izhaja iz mene. Jože je priskočil na pomoč - predvsem pri »ritmiki«, ki ni moje področje. Nekoč sem imela predstavo Borka, v kateri sem na neki svojevrsten način predstavila zgodbo svojega življenja in se v njej dotaknila tudi teme o iskanju pravega. Pesem Ena bolha za pomoč je krajša sinteza vsega skupaj. Ni enostavno hoditi po poti naproti »pravemu« moškemu. (smeh)
Torej je pesem osebno izpovedna?
Vsekakor. Moram pa priznati, da nisem oseba, ki bi lahko pisala zgodbe, pesmi po naročilu. Pomembno je, da vsebina prihaja iz mene.
Se v bodoče vidite kot ustvarjalka besedil za pesmi?
Prva pesem je uspešnica, ne vem pa, kaj lahko pričakujem v bodoče. Toda s tem se ne bom obremenjevala.
Ko sva ravno pri televiziji. Naj vas malce izzovem - kaj vam je ljubše: vodenje oddaj z narodnozabavno vsebino ali komentiranje resničnostnih šovov?
Oboje. Na področju narodnozabavne glasbe sem se znašla nekje pred dvajsetimi leti. Prej na tem področju še nisem bila vešča. Lahko bi rekla, da sem kar »padla noter«. Všeč mi je, to glasbo imam rada in v veselje mi je ustvarjati vsebine, povezane z njo. Je pozitivna, je nekaj avtentičnega, našega, slovenskega. V tem uživam. Hkrati pa sem na neki svoj način nagnjena k filozofiranju, analitičnosti, zato mi je komentiranje resničnostnih šovov tudi zelo blizu.
Publika vas je okronala z nazivom »kraljica komentatorskih oddaj«. Kaj vam to sporoča?
Da si sposoben nekaj analizirati, čeprav vsebina, ki jo komentiraš, morda sploh ni zanimiva. To je kar umetnost. Rdeča lučka na kameri namreč sveti neusmiljeno. Če imaš ob sebi goste, ki so nerazpoloženi, moraš reševati situacijo. Bistveno pa je tudi, da so vsebine, ki jih podajaš, smiselne – imajo »rep in glavo«. Včasih znam biti tudi »neugodna« komentatorka, opazim namreč, če kdo govori brez rdeče niti.
Kaj pa, če bi vas povabili v kak resničnostni šov, kje se vidite?
To bi bilo zanimivo. V meni živi več osebnosti, morda bi lahko spoznali še kakšen nov pol. V kakem plesnem šovu se morda ne bi izrazilo tisto pravo, če pa bi me zaprli na kako kmetijo, tam pa bi se znala izraziti neka realnost. Moram priznati, da imam težavo spoštovati neko avtoriteto zgolj zaradi avtoritete same, in zato z menoj ni vedno enostavno (smeh).
Pa se iz resničnostnih šovov preseliva v sedanjost. Na katerih področjih ste trenutno aktivni?
Vseskozi ostajam v narodnozabavni branži. Trenutno sodelujem z radiotelevizijo Veseljak. Tukaj je v ospredju nov projekt, saj radio prehaja v televizijsko smer. Televizija je svojevrstna znanost. Z veseljem sem tukaj na voljo sodelavcem, jim stojim ob strani na poti preskoka iz radijskih v televizijske vloge.
Je to tudi pot, ki ji želite slediti v bodoče?
Vsekakor želim pomagati mladim, jih usmerjati, hkrati pa ostati v temah, ki so mi blizu. Ne vleče me drugam, v pokrivanje političnih tematik recimo, ker mi ni všeč ta razdeljenost levo-desno, zato raje ostajam tu, kjer sem.
Pesem Ena bolha za pomoč je krajša sinteza moje preteklosti. Ni enostavno hoditi po poti naproti »pravemu« moškemu.
