Gaja še doda, da je polje drame zanjo morda nekoliko bolj neraziskano kot polje komedije, zato ji je tudi v večji izziv. »Zame kot igralko je najpomembnejše to, da se lahko igram, in dokler mi je to omogočeno, mi žanr ustreza,« pravi Gaja, ki se je spomnimo tudi iz serij Jezero, Lajf je tekma, Ena žlahtna štorija, BBC-jeve Love, Lies and Records, ter iz filmov Košarkar naj bo, Posledice in Rdeča raketa.
Tretja sezona V imenu ljudstva se ukvarja s temo spolnega nadlegovanja oziroma nasilja. Ste kdaj kaj takega doživeli na lastni koži?
Določena mera nadlegovanja ali nasilja je žal sestavni del odraščanja vsake ženske. Imam takšne in drugačne izkušnje, tako kot čisto vsaka izmed nas, ampak nič specifično travmatičnega.
Ste imela kdaj pri čem težave samo zato, ker ste ženska?
Rekla bi, da nisem imela prav težav samo zato, ker sem ženska. Sem se pa kdaj počutila nelagodno, ker sem začutila, da se mene ali katero drugo žensko v moji bližini zaradi tega tretira drugače, se name ali nanjo lepi predsodke, ki pritičejo najinemu spolu, ali se kakšne najine lastnosti razlaga s tem, katerega spola sva. Obožujem svoj spol, vendar mislim da je življenje ženske, sploh v našem poklicu, en tihi boj, ki ga vse potihem bijemo, velikokrat čisto podzavestno. Same s sabo, z družbo, njenimi pričakovanji in z nalepkami, ki jih družba lepi na nas.
O spolnem nasilju se zadnje čase veliko govori, ampak ali so se stvari res kaj spremenile, premaknile na bolje?
Mislim, da je že to, da smo o teh stvareh začeli govoriti na glas in da jih ne pometamo pod preprogo, velik korak. Ozaveščenost o tem se mi zdi najpomembnejša. Normaliziranje tega, da izrazimo to, da nam nekaj ni v redu, da se ne počutimo prijetno. Posledično se bo marsikdo začel zavedati, da v tem ni sam, da je pomembno, da postavljamo meje, in da je prav, da ukrepamo, če neki ljudje te meje agresivno prestopijo ali prestopajo.
Mislite, da serije, kot je ta, lahko kako pomagajo ali vplivajo?
Definitivno. To je čar umetnosti – je najučinkovitejše sredstvo za širjenje sporočilnosti. V imenu ljudstva 3 je že moj tretji projekt, v katerem se ukvarjam s to tematiko. V bistvu kar ne morem verjeti, kako me to spremlja. In čisto vsak projekt me je na nek način spremenil, me zbudil, me kaj novega naučil o sebi, o moji poziciji v družbi in družbi na sploh. In če se je to zgodilo meni, se bo zagotovo tudi kateremu izmed gledalcev ali gledalk.
Smo ženske enakopravne moškim, lahko zares živimo kot hočemo?
Nekaj je treba vedeti – jaz sem priviligirana ženska. Poleg tega sem še študentka, nimam še otrok, za katere bi morala skrbeti ipd. Zaenkrat še živim v mehurčku udobja. Zares nimam pojma, kaj pomeni neenakost; če bi trdila nasprotno, ne bi bila fer do marsikatere ženske, ki krivice, in to hude, dejansko doživlja. Nimam občutka, da se me zaradi tega,ker sem ženska, obravnava manjvredno ali da si zaradi tega ne morem ustvariti življenja, kakršnega si želim. Sem pa trenutno v življenjskem obdobju, ko se najbolj do zdaj zavedam razkoraka med ‘ženskim' in ‘moškim’. Da ne bo pomote – obožujem oba spola, mislim, da so moški čudovita bitja. Ampak vedno bolj mi je jasen rek: 'svet je moški'. Mislim pa, da se moramo ženske za življenje, ki ga želimo živeti, bolj boriti in dokazovati, da zmoremo, razbijati nekatere predsodke in konzervativna mišljenja o našem spolu. Živeti življenje, ki ga hočemo, je delo. Pa smo spet pri normaliziranju.
Živa iz V imenu ljudstva je bila v najprej upornica, najstnica s težavami – predvsem zaradi patološke mame. Zdaj pa je pridna študentka novinarstva. Lahko v tem najdete sebe? Ali vam je morda bližja Maša iz Telenovele, ki je perfekcionistka in predana delavka, ki pa ima tudi divjo stran?
Težko bi se identificirala s katerim od teh dveh likov. Mogoče če ju prepletem – jaz sem bila najprej perfekcionistka in predana učenka, ki je imela zaradi svojega perfekcionizma težave, zdaj pa vedno bolj odkrivam svojo ‘divjo’ stran, če lahko tako poimenujem spontanost, in sem posledično veliko bolj srečna.
Lahko med tema dvema likoma vseeno najdemo nekaj podobnosti?
Mislim, da ne. Gre za dva popolnoma različna lika, ki imata popolnoma različni ozadji.
Čeprav imate šele 24 let, je za vami že zelo pestra igralska kariera. Sreča, naključje, trdo delo?
Vsega po malem. (smeh)
S čim vse se morajo danes soočati mlade igralke, da lahko (če sploh lahko) živijo svoje sanje?
Uf, z marsičem. Ampak se mi zdi, da na koncu vedno prideš do tega, da se v bistvu soočaš sama s sabo. Sama pri sebi se soočaš s tem, katerim prepričanjem boš dala moč, da te spremenijo, nate vplivajo, katerim predsodkom boš pustila, da te zaznamujejo, katerim ljudem boš pustila, da ti sežejo do srca. Ogromno je stvari, ki bi jih lahko nosila na plečih kot mlada igralka. Ampak jih ne bom. In to je moja odločitev. Ker te stvari bodo vedno tu, tudi ko ne bom več 'mlada’ igralka, le da bodo skozi leta spreminjale obliko. Ker tako funkcionira ta svet – pritisk, pritisk, pritisk. Ljubim ta poklic, ampak če bi na neki točki od mene zahteval, da izdam sebe kot človeka, bi verjetno odkorakala stran.
