Severa, začeti morava s čestitkami za nedavni odmevni nastop v Planici. O, Triglav, moj dom še danes odzvanja med Slovenci. Ste pričakovali tak odziv, preden ste šli na oder?
Verjela sem, da bo nastop dober, nisem pa mislila, da bo tako odzvanjal med ljudmi in da bo toliko čestitk. Ko grem v trgovino, mi mimogrede kdo prijazno čestita. (smeh) Kar je lepo.
Kako ste se sploh zbrali skupaj Laibach, Tomi Meglič, zbor, vi?
Pred leti sem z Laibachi posnela pesem Srne, prečudovito narodno-zabavno pesem Ansambla Mihe Dovžana. Predelana je bila v angleški jezik, naslov spremenjen v Take Me to Heaven. Glasba pa je v tem primeru ostala skoraj popolnoma ista. In ker smo že sodelovali in ustvarili super izdelek, sem projektu takoj prisluhnila, ko so me poklicali.
Kako pa ste čutili ta nastop ‒ patriotsko, ponosno?
Seveda sem ponosna, da smo na odprtju svetovnega prvenstva zapeli slovensko pesem. Zdaj, ko je mimo, mi je še bolj všeč, da smo izbrali prav to pesem in da smo jo zapeli v slovenščini. Ljudje smo narejeni tako, da materni jezik vibrira v nas malo drugače kot tuji. Pesem je lepa v originalu, glasbo je pred več kot sto leti napisal Jakob Aljaž (duhovnik, skladatelj, alpinist, po njem se imenuje Aljažev stolp ...) in ohranila je tankočutnost, tudi zdaj v laibachovski obliki, za kar sem vesela. Zdaj pa je tudi v etru.
Se morda obeta še kakšen tak skupni spektakel? Zdaj ste v Planici namreč dokazali, da je mogoče in da je to res nekaj fantastičnega.
Nikoli ne veš. (smeh) Tudi spektakel je nekaj, kar znam občudovati, kadar ni preveč kičast. Nista pa niti šov niti spektakel moja forma ali nekaj, kar bi zasledovala, moja forma so manjši, intimnejši koncerti.
Od nekdaj ste po svoje znali ponotranjiti slovenske pesmi, tako svoje kot od drugih, ali pa zimzelene. Jih čutite, da jim daste svojo noto? Pojete samo take, ki so vam všeč?
Ja, pojem samo take, ki jih čutim, sicer se ne spuščam v predelavo, ne studijsko ne koncertno. V osnovi pa me zanima moja avtorska glasba. Večino pesmi, ki jih pojem, je zame napisal brat Gal Gjurin (Kadar sva sama, Ledena, Kakor da se nič ni zgodilo ...), zadnja leta pa vse več pišem tudi sama in s soavtorji. Recimo za zadnjo izdano pesem Kamin sem napisala tako glasbo kot besedilo. Posebno zadovoljstvo je, ko se lotiš svoje pesmi in jo spraviš v eter. Ne gre pa brez soustvarjalcev.
Pri pesmi Kamin je tudi kar nekaj soustvarjalcev iz družinskega kroga. Z bratom sta na relaciji Ljubljana-Kanada soustvarila glasbeni aranžma. Vaš partner, režiser Boris Bezić, pa je ustvaril meditativen glasbeni video, kajne?
Lepo je, če so lahko bližnji odnosi tako pisani, da lahko soustvarjaš skupaj. Nabereš si lepe spomine.
Brez težav ste že večkrat razprodali svoje koncerte, tudi na prizoriščih, kot sta SiTi Teater ali ljubljanska Drama. Vseeno pa ni tako preprosto, kot morda kdo misli, kajne?
Vedno moraš vložiti energijo prav v to, da se razve, da koncert sploh je, v promocijo. Ukvarjati se s pesmimi in glasbo je lažje.
In prav to soboto, 11. marca, se vračate na oder SiTi Teatra, kjer pripravljate Gregorjev koncert. Torej bo v znamenju romantike?
Gregorjevo mi je bilo od nekdaj všeč in že nekajkrat sem si rekla, da bom imela koncert na ta dan. Zdaj ga imam. Ptički se ženijo, rožice cvete in dnevi so vse daljši. Na oder prihajam z dvema čudovitima kitaristoma, Dejanom Lapanjo in Urošem Rakovcem, na tolkalih pa je Blaž Celarec, priznan bobnar in tolkalist. Koncert bo obarval tudi gost, lirični trobentač Domen Gracej. Torej si lahko vsi obetamo mehek, miren, a še vedno dinamičen, v rožice odet zvok. (smeh)
Pravite, da bo to koncert za vse zaljubljene in romantične duše?
Zanje in vse druge. (smeh) Glasba, ki jo igram, je zelo lirična, tudi kontemplativna, ampak najpogosteje pleše ravno okrog ljubezenske romantične tematike.
Kaj vse boste zapeli? Slišim, da bo tudi nekaj še neslišanih pesmi?
Ja, na poseben način se veselim, da bomo igrali tudi nov material, ki še ni bil odigran v živo. Nova pesem si šele išče mesto med ljudmi. To je za avtorja vedno vznemirljivo, ko spremlja pot.
Bo na koncertu tudi kakšno presenečenje? Lahko že kaj namignete?
Lahko namignem, da bo pomladen. (smeh) Sicer pa brez presenečenj, bo miren, še vedno dinamičen, a tih koncert. Tak zvok, v katerem je lepo plavati.
Tak koncert je kar velik zalogaj. Ste v vlogi pevke, kreativne vodje koncerta in glasbe, potem so tu še družina in otrok, vaše likovno ustvarjanje. Kako vam uspe to vse usklajevati?
Na trenutke, ko je vse skupaj na gosto, ni preprosto, ampak se da. Le s pomočjo bližnjih. Po gregorjevem pa na počitnice. (smeh)
V hitrem tempu zadnjih tednov ste zagotovo pozabili na kaj, kar boste postorili v dneh po koncertu …
Ja, priznam, moram si še pogledati novo, šesto epizodo serije Gospod profesor. (smeh) V njej je priredba moje in Galove pesmi Kadar sva sama. To je v resnici veliki načrt za dan po koncertu. (smeh) Potem pa dalje ...
