Vseženske rock skupine predstavljajo zelo posebno vejo rokenrola. Čeprav so v tujini že bolj uveljavljene, pa so v naših krajih in širši regiji še relativno redke. Organizatorki festivala Dan rock žena, Saša in Sonja Zagorc, sta se odločili, da bosta takim skupinam v Sloveniji ponudili velik oder za predstavitev njihove avtorske glasbe širšemu občinstvu. Ustanoviteljici slovenske vseženske skupine Hellcats, ki že vrsto let uspešno predstavlja svoje avtorske pesmi po celem svetu, sta pravi izbor, ko je treba orati ledino in z vztrajnostjo ter trdim delom odpreti vrata priložnosti za tiste, ki v tem trenutku vadijo v garažah in o glasbeni karieri samo sanjajo.
Kako ste se Hellcats lotile ustvarjanja svoje glasbe in kaj je bil vaš navdih?
Saša: S Sonjo sva začeli že kot deklici. Jaz sem bila stara sedem let, Sonja pet, ko sva začeli hoditi v glasbeno šolo. Mami naju je vozila in sva na koncu leta tudi vedno nastopali kot duet. Sonja je igrala flavto, jaz pa klasično kitaro. Tako se je začelo najino muziciranje. Kasneje sva poslušali rock, saj je tudi mami poslušala rock Brucea Springsteena, ati je med drugim poslušal Kameleone, tako da je bilo neizogibno, da sva tudi midve poslušali rock, in to vse trši rock do metal glasbe, in kasneje sva iskali še dve članici za dopolnitev skupine. In tako se je začelo muziciranje.
Sonja: Ja, jaz sem presedlala s flavte na bobne, ker sem se pač bolj našla v inštrumentu, ki je bolj divji, in tako sva začeli. Našli sva še kitaristko in potem je bilo samoumevno, da bo tudi pevka ženska. Takrat se je začela ideja o ženskem bendu in to je bilo leta 2003.
Še zmeraj obstajajo stereotipi o ženskah v rock glasbi. Kako ste se z njimi soočale in kako ste jih premagale?
Saša: Še vedno jih premagujemo, moram povedati, ker tega je dosti. Tudi pred kratkim smo na nekem festivalu doživele, da samo našemu bendu ni bila dodeljena tonska vaja, vse druge skupine so jo dobile. In podobne zadeve … , ampak je pa vse boljše, no. Vemo, kaj hočemo. Začele smo še zelo neizkušene v tem svetu, v moškem svetu metala pri nas. Od začetka te seveda dosti stvari prizadene, a je tega sedaj manj in je veliko lažje.
Sonja: Dobiš trdo kožo in znaš v situacijah odreagirati. Mogoče delujemo tako nasmejane, da bomo kimale, potem pa pokažemo, zakaj smo Hellcats. (smeh)
Dobile ste čudovito priznanje – vabilo v 100 Club v Londonu. Kakšna je bila vaša prva reakcija in kakšne izkušnje ste pridobile med turnejo po Angliji?
Saša: Ja, prva reakcija je bila vsekakor neizmerno veselje, ker ta klub je res nekaj izvrstnega. Tukaj so med drugim nastopili Rolling Stones, Sex Pistols, The Who, skrivne šove imajo, Metalica, Alice Cooper in takšni glasbeni velikani. Tako, da ko smo to izvedele, smo rekle, da očitno smo se res dobro izkazale na prejšnji turneji po Angliji, kajti to je bila naša prva turneja po Angliji. V vrsti pred klubom so nas čakali feni, ki so povedali, da so deset let čakali na nas. In tudi odrezale smo se z novo ekipo, mislim, da kar dobro.
Sonja: In glede na to, da nismo imele časa iti v center Londona, smo potem, ko je ta priložnost za nastop na Oxford Streetu padla, rekle – evo, zato nismo šle, ker sedaj gremo ponovno in bomo igrale v srcu Londona.
Kako je bilo snemati album v angleškem jeziku in kakšne so razlike med slovensko in angleško publiko?
Sonja: Ja, angleščina je lahko težava, če je nisi od rojstva govoril. Ampak me smo že od začetka dobile idejo za kakšen komad v angleščini, kakšen je bil v slovenščini, tako da smo potem vse združile in vse priredile na oba jezika. Pri snemanju je naša pevka imela malo pomoči od naše prijateljice, ki je žal že pokojna, ampak je Donna Osterc takrat res veliko pomagala, da smo izgovarjavo besed dogradile. Zdaj smo se pa kar navadile in nam je angleščina kar domača.
Saša: Angleška publika je predvsem bolj glasna kot naša, bolj dinamična, kar roke so v zraku in tako … Pri nas pa smo malo bolj zadržani. (smeh)
Takoj ko vidiva, da obstaja vseženska skupina, si jo zapiševa za naslednji festival.
Kaj so vaši načrti za prihodnost in kakšne nove glasbene projekte imate v načrtu? Najbrž vam je korona šla kar malo na roko, je bilo več časa za kreativno razmišljanje.
Saša: Ja, res nam je korona šla kar na roko. Naredile smo že vse skladbe za naslednjo ploščo.
Takoj po dnevu rock žena se bomo zaprle v studio, kjer bomo snemale naš novi singel, in sicer pri enem najboljših slovenskih producentov. Snemale bomo prvi singel … po koliko letih?
Sonja: Od 2016.
Saša: Ja, od 2016 bo to prva nova skladba.
Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili organizirati festival vseženskih skupin Dan rock žena in kako ste izbirali skupine za nastop?
Saša: Točno kar smo prej govorile. Ta težka pot žensk, sploh avtoric, sploh punc, ki igrajo inštrumente in se trudijo, same nosijo ojačevalce, vadijo cele dneve, potem pa težko dobijo špil na primer. To nas je vzpodbudilo, da pomagamo tem skupinam, ki jih v naši okolici sploh ni veliko. V glasbeni šoli mogoče več punc igra kitaro kot fantov, ampak potem se to nekako porazgubi in punce ne igrajo več. Zato me vsako leto povabimo tiste močne ženske, ki se še vedno trudijo, da se nam pridružijo, da skupaj zažgemo na odru Orto bara.
Sonja: Ja, biti v ženski skupini je nekaj posebnega, a ne. Punce med sabo smo dosti težji karakterji, da se družimo in preživimo skupaj, kot fantje. Potem usklajevati družinsko in delovno življenje je za žensko vseeno drugače kot za moškega. Nekako se pričakuje, da bodo mame ostale doma z otroki, in je kar malo težko. Vsakič vpraša kdo, kje pa imaš otroka, kdo ga pa čuva? Tega recimo moških nikoli ne vprašajo. To je pač en primer. Hočem reči, da je nekaj posebnega biti vseženska skupina. Tudi če je samo ena članica v skupini ženska in so ostali moški, ji oni fizično pomagajo nositi opremo, me smo se z vsemi stvarmi soočale same. Od začetka smo bile deležne tudi kar nekaj opazk. Po mojem najhujša je bila ta, da ženske spadajo za štedilnik. (smeh) Potem ta, da dobimo špil zaradi videza, da ženske ne morejo igrati take težke glasbe, ker je to čisto moški svet in podobno. Dosti je bilo tega na začetku, potem pa ti je nekako vseeno, kaj si mislijo, ker na koncu koncev je takih takrat bilo kakih pet od dvesto ljudi.
Saša: Ko smo nastopale v tujini, nam je to dajalo vse večjo samozavest in moč. Med drugim smo v Italiji spoznale tudi punce Rougenoire, ki smo jih potem povabile tudi na prvi festival. Ker takrat, ko smo me to zagledale … Kitaristka je bila noseča in je igrala Flying V kitaro. Odličen avtorski rock bend. Imele so svoje prekrasne avtorske komade. In smo rekle, da ko bomo imele festival, bomo njih prve povabile. No, one so bile potem res prve, in celo Slovenke smo našle. Povabile smo tudi domačo vsežensko skupino Jar of flies. Za prihodnji festival bi z veseljem spet povabile kakšno slovensko skupino, tako da punce, javite se.
Če lahko tako rečem, je bil vaš prvi otrok – prvi festival. Zagotovo ne boste nikoli pozabile, kakšen je bil tisti prvi odziv publike?
Saša: Odziv publike in medijev je bil vrhunski, res. V Orto baru je bila takrat še mala dvorana razprodana. Navdušenje. S tem, da so prišli obiskovalci iz Italije in Hrvaške.
Sonja: Pred leti je direktno iz Pariza na festival priletel naš oboževalec. Letalsko karto je dobil poceniin je prišel samo na koncert ter šel naslednji dan nazaj. Tako, da ja – podpora je vsa ta leta, ko nam je uspelo speljati ta festival, odlična. Upamo, da bo tako tudi letos.
Pri organizaciji festivala zagotovo ne gre vse gladko in po načrtih. Kakšne so bile največje težave pri organizaciji festivala in kako ste jih reševali?
Saša: Me imamo vsako leto v bistvu isto težavo – kako nabrati sponzorje, ker drugače smo odvisni samo od prodaje vstopnic. Prodaja vstopnic pa je trenutno v Orto baru. Zato tudi izberemo bande, ki si jih lahko privoščimo. Ampak vsako leto se trudimo povabiti in pripeljati vse boljše bande in vse bolj od daleč.
Sonja: Drugače pa imava zdaj že kar izkušnje s tem, kako kaj urediti. Prenočitve, prevozi, vse to, kar je treba urediti za skupine, ki nastopajo. Do tiskanja plakatov, dizajna, ki ga dela Saša … me smo pač tak band, da delamo vse same, in tudi pri festivalu je tako. Tistim, ki nam priskočijo na pomoč, smo zato neizmerno hvaležne.
Na koncertu pa lahko pričakujete žur z žensko energijo na odru, vabljeni pa so seveda vsi, tudi moški. Ker potem vedno sprašujejo, a moški ne smemo priti. Seveda lahko vsi pridejo, samo oder je rezerviran za ženske.
Kaj menite, kaj bi lahko storila glasbena industrija, da bi se izboljšalo stanje za ženske v rock glasbi?
Saša: Jaz bi rekla, tako kot v drugih gospodarskih panogah in vsepovsod drugod, da bi vsaj bile bližje enakemu, pa bi bilo že veliko boljše.
Sonja: Ja, me smo za enakopravnost. Niso to privilegiji. In da se ljudje ne obsojajo kar tako. Menim, da bi bilo bolje že, če bi bile vsaj bližje enakopravnosti.
Kako bi ocenili položaj žensk na glasbeni sceni v Sloveniji in kako se ta primerja z drugimi državami?
Saša: Še vedno smo malo zadaj, za skandinavskimi državami recimo, tudi za Anglijo. Ampak se izboljšuje. Odkar smo kot Hellcats začele, je stanje veliko boljše.
Sonja: V tujini imajo tudi posebne kvote za ženske v glasbi in to se pozna na njihovih festivalih, kjer naj bi bilo določeno število ženskih izvajalk. Tako, da oni raje dejansko povabijo band, ki ima vsaj eno žensko, da zadostijo tem kvotam. Pri nas tega še ni.
Kako bi opisali razlike med glasbeno sceno v Sloveniji in Italiji, kjer deluje skupina Wicked Asylum?
Saša: Ko smo igrale v Milanu, leta 2014, ko smo tam izdale svojo ploščo Warrior princess, smo igrale s petimi vseženskimi skupinami. Opazile smo, da so vse zelo uigrane, a da jih veliko igra priredbe tujih uspešnic. Malo je skupin z avtorsko glasbo. Zato je bilo tudi med puncami iz Italije težko izbrati res dobre avtorske skupine.
Sonja: Naju je presenetilo, koliko je tam kitaristk. Skupina Rougenoire je imela tri kitaristke. To se nam je zdelo res neverjetno. Toliko punc se je lotilo kitare in res so bile dobre in vsaka si je dejansko kupila dobro opremo, bile so kos vsakemu moškemu kitaristu. Ampak ja, večino smo vprašale, zakaj je tam toliko skupin, ki igrajo samo priredbe. In so rekle, da s svojimi pesmimi sploh ne bi dobile koncerta. To pomeni, da če že ustvarjajo svoje pesmi, jih ustvarjajo v svojem prostoru, organizatorji pa zahtevajo, da igrajo samo priredbe. To je kar malo žalostno.
Saša: Pri nas je situacija glede tega malo boljša. Še vedno je dosti ljudi, ki podpirajo pisanje avtorskih skladb, čeprav tudi k nam dosti prihajajo cover bandi, a glede tega imamo srečo.
Kaj lahko obiskovalci letos pričakujejo od festivala Dan rock žena in ali imate že načrte za prihodnje leto?
Saša: Vsekakor imava vsak dan odprte oči, kaj bo v prihodnje, na naslednjem festivalu. Letos pa prihaja iz Srbije odlična skupina Replicunts, hard core punk band. Tri punce, ki res dobro žgejo punk. In pa Wicked Asylum, to boš pa ti povedala.
Sonja: Ja, ki smo jih tudi me že videle in so res atraktivne punce in dobro igrajo.
Saša: In skupaj smo igrale v Nemčiji na nemški turneji z njimi.
Sonja. Tako da se veselimo, da jih bomo spet videli. Drugače pa imamo me vedno oči odprte za nove skupine, vsak dan v letu. Takoj ko vidiva, da obstaja vseženska skupina, si jo zapiševa za naslednji festival. Tudi kakšne večje skupine, a za njih po navadi nimava dovolj denarja, da bi jih pripeljale. Ampak mislim, da se bo to počasi spremenilo.
Saša: Imamo Dan rock žena na Instagramu in Facebooku, tako da punce, ne ostajajte v garaži, pridite, pišite nama, pa se bomo zmenili.
Sonja: Na koncertu pa lahko pričakujete žur z žensko energijo na odru, vabljeni pa so seveda vsi, tudi moški. Ker potem vedno sprašujejo, a moški ne smemo priti. Seveda lahko vsi pridejo, samo oder je rezerviran za ženske.
Saša: Pa punce bodo dobile, kot je že tradicionalno od leta 2015, rdeč nageljček.
Pred leti je direktno iz Pariza na festival priletel naš oboževalec. Letalsko karto je dobil poceni in je prišel samo na koncert ter šel naslednji dan nazaj.
