Damjan, kakšni so vaši spomini na otroštvo?
Precej mešani. Sicer nisem preveč obremenjen s slabimi stvarmi, ki zmeraj motijo sedanjost, toda ko potegnem črto, vidim, da je vse moralo biti točno tako, kot je bilo. Ne glede na to, da me je oče zapustil, še preden sem se rodil, me je mama obdržala in skupaj z babico in dedkom, pozneje pa še z očimom, so me vzgajali in vzgojili v človeka, vrednega svojega imena in nekoga, ki je s poštenjem in trdim delom prišel do tega, o čemer mnogi samo sanjajo.
Ste imeli v otroštvu veliko prijateljev? Ste s kom še v stiku?
Bilo jih je kar nekaj, saj sem v rani mladosti živel v blokovskem naselju, kjer smo se veliko družili. Na te ljudi imam krasne spomine. S prijateljem iz vrtca, tako rekoč dobesedno iz plenic, sva še danes, ko imava že vsak svojo družino in življenje, odlična prijatelja,. Organiziral sem mu tudi poroko in rojstne dneve njegovih otrok. Lepo je, ko po toliko letih lahko obujaš spomine z nekom, s komer si preživel vse otroštvo.
Ste bili tudi v otroštvu nekoliko bolj posebni? So vas morda v otroških letih sošolci kdaj zasmehovali in zakaj?
Bil sem precej debelušen, stare fotografije morajo pred mano zdaj skrivati, hahaha. V osnovni šoli do petega razreda nisem ravno blestel, potem pa sem se kot feniks iz pepela počasi začel dvigovati in pridobivati samozavest. Ko sem začel nastopati, so se vsi seveda samo nasmihali, prepričani, da bo ostalo pri amaterski prireditvi Živilko poje, ki jo je organizirala naša srednja šola. Ljudje, ki so se leta smejali, so danes v prvih vrstah na mojih razprodanih koncertih in mi čestitajo.
Kateri je vaš najlepši in vaš najtežji spomin na otroštvo?
Izredno lepe spomine imam na predmestje, kjer sem živel z babico in dedkom, še danes se rad vračam k njima in del mojega srca je za zmeraj tam. Tam je moj dom. Najtežji pa je morda, ko so zaradi moje podobe in ne najboljšega uspeha v šoli sovrstniki za mano kazali s prstom, se posmehovali in me zelo radi dajali v nič. V sebi pa sem od nekdaj vedel, da bo prišel moj čas, in nisem se motil. Verjel sem v svoj uspeh, čeprav sem ga potlačil globoko v sebi.
Kdaj ste začutili ljubezen do glasbe?
Na oder so me postavili že zelo kmalu. V osnovni šoli sem vseskozi sodeloval v dramskem krožku, pri organizaciji šolskih prireditev sem bil zmeraj glavni, prav tako v glasbeni šoli, kjer sem igral električni klavir. Pozneje sem obiskoval priznano dramsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem se naučil veliko tega, kar mi še danes pride prav. Gibanja na odru, komunikacije z ljudmi in mediji ter načina, da ti občinstvo verjame in si vedno ti tisti, ki prideš iz bitke kot velik zmagovalec.
Kdaj in zakaj vam je postalo jasno, da se boste v življenju ukvarjali z glasbo?
Za osemnajsti rojstni dan sta mi mama in očim omogočila, da sem posnel svojo prvo pesem. Takrat sem začel nastopati v manjših dvoranah po Štajerskem in ne boste verjeli, vse mamice in babice so vzljubile tega nadobudnega, zmeraj nasmejanega in že takrat do potankosti urejenega fanta. Svoj stil sem si z leti izoblikoval sam in se morda ves čas igral s kančkom glamurja in za Slovenijo morda, vsaj za tiste čase, preveč ekstravagantno podobo.
Od začetka glasbene kariere je minilo kar nekaj let? Koliko?
Marija, moram prav premisliti! Na odru sem od leta 2000, tako da bi rekel, da sem že dobrih dvajset let galeja, ki pluje na medijskem nebu, in živim v zavesti vsakega Slovenca.
Kakšne spomine imate na svoje začetke?
Prekrasne! Tudi če je bilo težko, tudi če so mi tisočkrat rekli ne, tudi če sem imel zaprta vsa vrata tega sveta, ker nisem imel bogatih staršev in glasbenega talenta, ki bi prepričal menedžerje, velike uredniške hiše, da bi me kdo vzel pod svoje okrilje in mi tako ali drugače pomagal, sem vztrajal. Prepričan sem, da ni nihče skidal toliko gnoja, kolikor sem ga na naši sceni jaz. A prav je tako, če bi mi bilo vse položeno v naročje, danes ne bi bil tukaj, kjer sem, in predvsem ne bi bil tukaj zaradi svoje vztrajnosti in intelekta. Sem človek, ki lahko svoje ime, ki si ga je ustvaril izključno sam, nosi kot ogrlico. Tega mi ne morejo vzeti!
Je bilo težko? Kako ste se počutili, ko se je kar nekaj ljudi posmehovalo vašim skladbam?
Pravzaprav sem to obrnil sebi v prid. Spomnim se, kako sem prvič prišel do sedanjih avtorjev mojih največjih uspešnic, Saši Lendero in Mihu Hercogu, z idejo, da želim pesem z naslovom Srečen, ker sem moški. Nekdo v krznu, opremljen z bleščicami in nenavadnim, precej provokativnim pristopom, takrat ko je bilo še vse to pri nas precej v povojih, bi želel peti pesem o tem, da je najsrečnejši moški. No, moje naročilo sta upoštevala, in takrat se je izkazalo, da je bil to neverjetno velik hit, ki ga mnogi po skoraj dvajsetih letih poznajo še danes. Pozneje sem nizal uspehe z veliko dragimi skladbami, ki imajo na YouTubu tudi po več milijonov ogledov. Saj poznate pregovor, kdor se zadnji smeje ...
Kaj bi jim danes povedali?
S svojim delom in megalomanskimi hiti sem povedal vse!
Se še spomnite svojega prvega nastopa? Kako je potekal?
Kot že rečeno, sem začel na amaterskih prireditvah. Prvi večji nastop je bil na amaterski prireditvi naše srednje šole. Seveda nisem zmagal in še danes si ne morem oprostiti, da takrat nisem osvojil prve nagrade, ki je bila torta, hahaha. Ni pa zanemarljiv podatek, da je to bilo v dvorani Tabor v Mariboru, ki sprejme več tisoč ljudi. Seveda je tudi trema prinesla svoje, vendar nisem ostal neopažen, naslednji dan se je govorilo samo o meni in mojem nastopu. Če gledam nazaj, sem bil vendarle pravi zmagovalec jaz, hahaha.
Se je kdaj na vašem nastopu zgodilo kaj nenavadnega? Posebnega? Morda nevarnega? Nekaj, kar ste zakopali v svojo podzavest?
A veste, da je bilo tega v dvajsetih letih precej. Zanimivo je, kako se je vse spremenilo. Kako sem rasel, kako je bazen moje publike postajal iz leta v leto globlji. Včasih nisem prišel z odra brez varnostnikov, danes težko pridem na oder brez njih, haha. Na oder je priletelo kar nekaj medvedkov in rož, tudi spodnjice, no, zraven steklenic. Pravzaprav ni bilo zmeraj lahko. Nikoli nisem imel nikogar, ki bi me vprašal, kako se pa jaz počutim, zakaj vztrajam, ali potrebujem objem, pogovor, ali je vredno vztrajati. Roko na srce, vse to sem se večkrat vprašal tudi sam. Odgovor imam danes na dlani: vse to in še več sem enostavno moral prestati, to je bila moja pot, ki je bila posuta s trnjem, le kdaj pa kdaj sem med njimi srečal kak cvet.
Kakšen je bil ob začetkih odnos vaših glasbenih kolegov do vas?
Bog ne daj, da bi v tistem času komu rekli, da sem jaz njihov glasbeni kolega. To bi bil začetek konca njihove kariere, da bi me kdo prišteval mednje. Ampak jim nič ne zamerim, no, skoraj nikomur. Samo publika je naš razsodnik, ki loči zrnje od plev. Zato sem pa jaz tukaj in oni tam. Če bi vedeli, da se mi bodo danes poklonili, bi stavili glavo, da do tega nikoli ne bo prišlo. Sam lahko čisto vsakemu pogledam v oči in brez slabe vesti pokažem, kaj sem ustvaril. Ni pomembno to, komu je uspelo bolj in komu manj, ampak kako je komu uspelo, koliko žrtev je padlo in kdo je v vsem tem času preživel bitko za obstoj.
Njena.si
Inina zgodba: to je recept za njeno popolno preobrazbo
So vas lepo sprejeli ali je bilo težko?
Ne samo da me sploh niso sprejeli, bil sem njihova mora, tudi zato, ker sem bil po njihovem mnenju mašilo slovenske glasbe, ki jim kradem prostor v medijih in celo na odrih, prepričani, da bi se na naslovnicah in v televizijskih oddajah morali pojavljati oni in ne jaz. Pozabljali pa so na to, da so me mediji vedno poiskali sami, zato ker nisem puhlica, ker sem zmeraj odlično prodajal naslovnice in so bile moje zgodbe najbolj brane v državi. Leta 2008 sem bil celo najbolj iskana medijska osebnost na spletu, moje pesmi so dosegale prva mesta na lestvicah. Nekdo, ki je imel vrhunski glasbeni talent, pa je sedel doma in si od zavisti pulil lase. Niti malo nimam zaradi tega slabe vesti. Mediji in občinstvo ste izbrali najboljše! Vedel sem, kakšna je medijska loterija – ustvarijo zvezdo in jo z isto ihto tudi odvržejo, zato sem naredil načrt, kako se meni to ne bo zgodilo, in očitno je deloval.
Če bi se lahko vrnili 20 let v preteklost, kaj bi sporočili takratnemu Damjanu? Kaj bi naredili drugače?
Skoraj nič, ker se je vse, kar sem takrat naredil s tisto pametjo, izkazalo za dobro, sicer me danes ne bi bilo več tukaj. Je pa res, da sem bil na začetku kariere pripravljen narediti mnogo več kot danes. To je logično. Malce si naiven, malce preveč verjameš ljudem, ki se ti v obraz smehljajo in obljubljajo prazne besede. Če bi bili pametni, bi bili vsi od začetka dobri z mano in bi bili morda danes lahko del moje ekipe. Ljudi, ki bi jih takrat sprejel – zato da bi sprejeli moje mnenje in ideje, pa bi dal pet let življenja –, danes ne bi dali vsega samo zato, da jih opazim v množici. Kot sem že prej rekel tisto o puhlicah, mimo katerih gledajo ljudje. Vsak si svojo pot tlakuje sam in vsaka odločitev v življenju lahko vpliva na potek nadaljevanja, tudi če čez mnogo let.
Kaj pa, če bi šli 20 let v prihodnost, kje bi se najraje videli?
Točno tukaj, kjer sem zdaj! Živim svoje sanje!
Glasba je torej sestavni del vašega življenja. Kakšno pa vi poslušate? Na primer takrat, ko se vozite proti Ljubljani ali ko greste (sami) na daljšo pot?
Sebe zagotovo ne, hahaha. Zanimivo, da imam zraven slovenske glasbe zelo rad tudi klasično. To me pomirja. Velike legende, kot sta Luciano Pavarotti in Montserrat Caballé, me navdihujejo. Koliko talenta in ljubezni do svojega poklica lahko nekdo nosi v sebi. Moj poklon.
Če bi vam rekla, da izberite eno pesem, ki bi vas lahko opisala – lahko je tudi v tujem jeziku, katera koli uspešnica – katero skladbo bi izbrali?
Evrovizijska iz leta 1998, ki jo je zapela Dana International – DIVA ... Malo za šalo, malo zares, hahaha. Če pa lahko izbiram med svojimi skladbami, pa zagotovo Eden in edini in Slavček.
Če bi imeli čarovniško palico, kaj bi zdaj naredili z njo?
Včasih bi naredil tako, da bi izginil. Da bi ljudje živeli svoje življenje in ne mojega, da bi bil sam, sam ... sam. Sam s svojimi mislimi o tem, kar sem, sem bil in kar še želim biti. Nekje, kjer me nihče ne pozna in sem lahko to, kar sem, brez maske, in da v miru in popolni tišini popijem kavo.
Vedno se zdi, da ste dobre volje, nasmejani, da življenje zajemate z veliko žlico … Kaj pa trenutki, ko ste slabe volje?
Tudi meni se zgodi, da me predvsem ljudje razočarajo, in to me zmeraj precej užalosti. Vzgojen sem tako, da odpuščam, vedno dam novo priložnost, vsi smo zmotljivi in vsi si zaslužimo še eno priložnost za nove začetke. Vendar ne v nedogled. Kljub razočaranju in žalosti znam udariti po mizi in ljudi za zmeraj odrezati iz svojega življenja.
Kdo je takrat ob vas?
Sam sem! O tem, kdo prihaja v moje življenje in kdo vstopa vanj, odločam izključno jaz. Svoje strahove, bolečino želim predelati sam, v temi in tišini. To je zame oblika meditacije in samo moje intime.
Imate ženo in sina … Kaj si najbolj želite za svojega sinčka?
Predvsem da bi zrasel v poštenega, delavnega človeka, ki bo ponosen nase in na svoje korenine. Želim mu dati življenjsko popotnico, ki temelji na spoštovanju sočloveka, vere vase in v boga. Želim, da ve, da sem in bom zanj zmeraj tukaj, in ne glede na to, kam ga bo življenje vodilo, bo domače ognjišče zanj zmeraj varno zavetje. Zanj sem in bom vedno tukaj!
