V dolgi in bogati dirigentski karieri je nanizal okoli sedemdeset opernih in baletnih del, nazadnje se je v svoji matični operni hiši predstavil v začetku decembra, ko je dirigiral opero Carmen. Dogodek je pospremil praznovanje njegove petdesetletne umetniške poti v SNG Opera in balet Ljubljana. Kot nam je povedal, je izjemno vesel, da je lahko praznoval za dirigentskim pultom in pred avditorijem, na katerega ga vežejo izjemni spomini. Z maestrom, o katerem je ob njegovi sedemdesetletnici RTV Slovenija posnela dokumentarni film, so, na odru seveda, praznovali pevci vseh generacij, med njimi njegovi kolegi in študentje z akademije. In čeprav priznava, da je njegova velika ljubezen tudi zabavna glasba, je nekoč izjavil: »Ko te operna in baletna glasba zagrabi, te zlepa ne izpusti.«
Kakšen je pogled na tega pol stoletja, v katerem ste pustili pomemben pečat v Operi, pa tudi v širšem kulturnem okolju?
Ko pogledam nazaj, pomislim, da sem srečen človek. Imel sem lepo življenje in imam lepe spomine. Seveda ni bilo vselej lepo, včasih je tudi treskalo in tudi kakšno zaušnico sem kdaj dobil. Največ pa mi pomeni to, da ljudje prepoznajo, da sem kot dirigent, pianist in pedagog nekaj dal slovenski kulturi.
Kako se spomnite svoje prve predstave, ki ste jo dirigirali v ljubljanski operni hiši?
Vem le, da je bil Seviljski brivec in da sem vskočil tik pred zdajci, saj je dirigent odpovedal in so potrebovali hitro zamenjavo. Bilo je leta 1973 in takrat sem bil v Operi zaposlen še kot pianist korepetitor, ne kot dirigent. Mislim, da je moj oče (dr. Danilo Švara, skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog, op. a.) namignil direktorju Leskovicu, naj me vzame. Oče, ki je bil na akademiji moj profesor, je namreč vedel, da Brivca znam dirigirati, saj sem ga delal z njim.
Vas je oče kot študenta držal na trdo ali vam je kaj popuščal?
Da bi mi popuščal? Kje pa, ravno nasprotno, posebej me je opozoril, naj ne sliši od profesorjev, da prihajam na izpite nepripravljen. Mislim, da sem zaradi tega študiral trikrat več kot drugi, tako da sem imel same desetke. Manj si enostavno nisem mogel privoščiti. Profesorja pa si tudi nisem mogel izbrati, oče je bil namreč edini za dirigiranje. Seveda je bilo to dobro, saj sem dobil izjemno veliko znanja. Sem pa bil njegov zadnji študent iz cele vrste generacij, ki so šle skozi njegovo šolo. Z mojo diplomo se je namreč upokojil.
V Operi ste bili 50 let, kaj čutite do nje?
Za mano je 50 let umetniške poti v Operi, sicer pa je ta zgodba še precej daljša. Moj oče je bil namreč dirigent v Operi in nekaj časa tudi njen umetniški direktor. Ko sem bil star sedem let, smo se preselili na Cankarjevo cesto, prav v bližino Opere, in potlej me je oče redno jemal s seboj na svoje orkestrske vaje in predstave. Sedel sem zadaj in poslušal, v pavzi sem šel v dirigentsko sobo, zraven katere je bil bife za umetnike in sem zmeraj dobil malinovec. Poznal sem vse predstave, to je bil moj drugi dom in je še danes. Na Opero sem čustveno vezan, ker sem bil tako vzgojen.
Odraščali ste v šestdesetih, v času eksplozije zabavne glasbe, a ste izbrali klasiko. Kako to?
V resnici je moja prva ljubezen zabavna glasba, čeprav izhajam iz glasbene družine, kjer je bilo vse usmerjeno v klasično glasbo. Oče je bil dirigent, skladatelj in glasbeni pedagog, sam sem se rodil z absolutnim posluhom, zato sem zelo hitro sedel za klavir in začel igrati. Na koncertnem odru sem prvič nastopil pri desetih letih v filharmoniji. Od malega sem veliko vadil, vsaj uro na dan, v glasbeni šoli pa sem preskakoval razrede. Ko sem prišel na srednjo šolo, sem bil še tako majhen, da nisem dosegel cele oktave na klavirju, saj sem imel premajhne roke. A kljub tako začrtani glasbeni poti me je očarala tudi zabavna glasba in že ob koncu osnovne šole sem imel ansambel, s katerim smo igrali na plesih. V času študija na glasbeni akademiji sem v različnih zasedbah igral v tujini, kot pianist sem dobival tako bogate ponudbe, da jih je bilo težko zavrniti. Še danes je to glasba, ki jo najraje poslušam, tudi zato, ker me sprosti in spomni na čudovita leta, ko sem po Evropi kot pianist gostoval z vrhunskim ansamblom.
Kaj vas je pa potem pripeljalo nazaj h klasiki?
Očetova trda roka in navezanost na Opero, ki jo čutim kot svoj drugi dom. Oče mi je sicer pustil, da sem zaradi turneje v tujini prekinil študij, a ko se je ta po dveh letih končala, sem se vrnil domov in diplomiral. Potem sem se poročil, dobil dvojčici, odslužil vojaški rok in se leta 1972 zaposlil v ljubljanski operi kot baletni korepetitor. Takrat sem brez oklevanja izbral klasično glasbo, res pa je, da se, vsaj sprva, zabavni nisem odrekel. Lahko bi rekel, da je moja kariera še dolgo šla kot po dvotirni železnici, poleg dirigiranja v Operi sem namreč igral zabavno glasbo, med drugim v hotelih Lev in Turist, pa v Vili Bled. Ampak ko je to izvedel takratni direktor Opere Ciril Cvetko, me je poklical k sebi in mi zažugal: »Gospod Švara, ali boste dirigent ali boste igrali okoli.« Takrat sem se moral dokončno odločiti, a zabavna glasba je ostala v mojem srcu. Še danes jo doma poslušam, imam gramofon in zbirko plošč, poslušam jo tudi v avtu.
Poleg tega, da dirigirate opere, ste bili v petje vpeti tudi kot profesor za ansambelsko petje na Akademiji za glasbo in umetniški vodja Ljubljanskega okteta. Ste tudi sami peli?
V oktetu sem pel samo, če je kateri od pevcev manjkal. Sicer pa je oktet prenehal delovati. Leta 2016, ob štiridesetletnici delovanja, smo zaključili z uspešnim koncertom v Filharmoniji. Odločili smo se, da končamo, dokler nas občinstvo rado posluša. Da bi bili uspešni, smo namreč morali vaditi dvakrat tedensko, a je postalo preveč naporno. Kljub temu da več ne vadimo in ne nastopamo, se še vedno družimo. Dobimo se za novo leto in poleti na pikniku pri enem od članov.
Takrat zapojete?
Niti ne, družimo se in kaj dobrega pojemo in popijemo.
Kaj pa klavir, še igrate?
Igram, ampak šlagerje.
Dirigirate še zmeraj, kljub temu da ste že nekaj let v pokoju. Kako dolga je lahko dirigentova kariera?
To je zelo relativno. Nekateri vrhunski dirigenti so dirigirali praktično do smrti. Pomembni sta umska in seveda fizična sposobnost. Bil sem že na koncertih, na katerih so dirigenta skoraj prinesli na oder in je dirigiral z minimalnimi gibi, toda njegov izraz, oči, glasba, ki je šla iz njegove duše, vse to je sprožilo neverjeten fluid in s tem vrhunski koncert. Sam sem v pokoju šest let, a mi je vodstvo Opere omogočilo, da sem imel tudi kasneje po deset predstav na leto. Žal je vse to prekinila in premešala epidemija covida-19, zaradi česar je precej predstav ostalo nerealiziranih. A verjamem, da je pred mano še veliko predstav.
Maestro Igor Švara praznoval pol stoletja delovanja
25. novembra so v SNG Opera in balet Ljubljana praznovali prav poseben jubilej. Dolgoletni dirigent Opere, maestro Igor Švara, letos namreč obeležuje kar pol stoletja, kar je začel umetniško delovati v ljubljanski operni hiši. V tem času je v slovenskem prostoru pustil neizbrisen pečat tako v visoki kot v ljudski kulturi. Da je svoje življenje posvetil ne samo svojemu primarnemu poklicu dirigenta, kaže njegova predanost pevcem, tako opernim kot ljubiteljskim. Svoj jubilej je maestro Švara praznoval z dirigiranjem, in sicer opere Carmen, v kateri je blestela Nuška Drašček.
Kot je povedal maestro Švara, ki je v dolgi in bogati dirigentski karieri nanizal okoli sedemdeset opernih in baletnih del, je zelo hvaležen, da mu je Opera omogočila to praznovanje. »Izvedli smo dve predstavi, na petkovi uprizoritvi so peli moji študenti z akademije, na sobotni pa moji kolegi. Res mi je pri srcu, da sem lahko z njimi praznoval.« Maestro Švara je sicer že nekaj let v pokoju, a še vedno predano dirigira v ljubljanski operni hiši, kjer je desetletja deloval ne le kot dirigent, temveč tudi kot korepetitor, ravnatelj in umetniški vodja.
