Novice Svet24

Nobena skrivnost ni, da monarhija, ko bo kraljici odbila zadnja ura, ne bo nepripravljena – tudi, če bi se zgodilo, da se poslovi v Balmoralu na Škotskem in ne na windsorskem gradu.

V zadnjih nekaj mesecih se pogosto omenja kraljičine težave z mobilnostjo. Gre za dokaj splošen pojem, a očitno je, da se njeno zdravje v 97. letu življenja slabša.

M24

Nobenega dvoma ni, da bo šlo za eno najbolj odmevnih smrti v tem stoletju, nam je pritrdil Matjaž Ambrožič, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Londona ter poznavalec razmer v britanski kraljevi družini in na tamkajšnjem dvoru. "Šok bo neizbežen. Še prej bodo na vrata buckinghamske palače obesili obvestilo o smrti kraljice. Nato bodo obveščeni mediji, podobo pa bo v vseh državah pod britansko krono. Njen naslednik bo avtomatsko postal kralj," pojasni Ambrožič. Domneva, da bo princ Charles obdržal svoje ime in tako postal kralj Charles III. Deset dni po smrti kraljice bo sledil pogreb. Najverjetneje bo počivala v kapeli sv. Jurij na windsorskem gradu, kjer so aprila lani pokopali njenega soproga princa Filipa.

Ambrožič razsežnost šoka, ki bo sledil novici o smrti kraljice Elizabete II., ponazori s primerjavo z reakcijo državljanov nekdanje skupne države po smrti Josipa Broza Tita, in doda, da gre za kult osebnosti, ki se "zažre v podzavest ljudi". "Tito je bil praktično na vsakem bankovcu in enako je s kraljico. Vsi jo nosijo nekje, če ne drugje pa v denarnici, te pa ne nosimo v ustih, ampak bližje srcu," pojasni sogovornik.

Skratka, velikanskemu šoku bo sledilo nekaj dni praznine, ki jih bodo počasi zapolnile vesti o kralju Charlesu III. in njegovih aktivnostih. "Fokus medijev, britanske in svetovne javnosti se bo nato hitro preusmeril," pove Ambrožič.

Zakaj še vztraja?

Ko ga pobaramo o kraljičinem zdravstvenem stanju – oktobra lani je bila po daljšem umiku iz javnosti opažena s palico, s katero si je pomagala pri hoji –, pove, da palača informacij o tem ne deli in da verjetno nikoli ne bomo vedeli. Doda, da glede na njeno starost odkritja tople vode ne gre pričakovati. Pri tem se mu zdi bolj na mestu vprašanje, zakaj pri tako častitljivih letih še vztraja na položaju. Kot pojasni, bi se lahko dejstvo, da kraljuje pri 96 letih, na koncu lahko izkazalo za še dodaten dokaz, da je britanska monarhija še bolj starokopitna, srednjeveška kot pa smo domnevali – še bolj kot Vatikan. Ambrožič namreč spomni na odstop Frančiškovega predhodnika Benedikta XVI. oziroma Jospeha Aloisa Ratzingerja. Je mogoče, da ima tako malo zaupanja v svoj podmladek? "Spominja me na stare, klene kmete, ki bodo na svojem gruntu gospodarili zato, kjer so ga nadgradili, razširili, čeravno je res, da so ga tudi oni 'pojerbali'," o vojaškem razmišljanju kraljice pove Ambrožič. Zakaj vojaško? "Nenazadnje je njen mož bil vojaški častnik. Tega so jih učili." Zato se mu zdi na mestu, da so kraljici ob obisku Slovenije poklonili konja – ker je nekaj plemenitega, kot je bila plemenita vojaška konjenica davno tega.

Priprave na smrt monarhinje se zdijo morbidne le na prvi pogled. Ambrožič namreč ponudi unikaten pogled na zagonetko: "Če bi mi za naše družine vedeli, kje so bili naši praprapraprapra stari starši, bi lažje razumeli, da bomo tudi mi enkrat to. Če imaš v domači predsobi na tapeti piramido in sebe v njej, je lažje razumeti, da so nekako že malo pripravljeni na to."

Bolj angažiran

Princ Charles je že dal vedeti, da namerava monarhijo modernizirati, število članov britanske kraljeve družine v službi krone pa oklestiti. "To se bo sčasoma vsekakor zgodilo," pristavi Ambrožič, ki pa se mu to ne zdi nobena posebnost, saj je podobne namere ob začetku svoje vladavine imela tudi Elizabeta II. Modernizacija z vsako generacijo je torej nekaj neizbežnega.

Ambrožič domneva, da bo ostal aktiven na področju ekologije – za razliko od svoje mame, ki se ni nikoli za nič pretirano angažirala. Pri srcu ji je sicer konjenica, ki pa nima nobene prave funkcije, zato bi se kaj lahko zgodilo, da ji bo Charles naredil konec, saj predstavlja velik strošek. Priljubljen kot mama ne bo, pripomni Ambrožič, vsaj ne na enak način. Vedeti pa da, da karizmo valižanskega princa precej podcenjujemo in da "ni tako 'zategnjen', kot je videti". Dovoli si tudi primerjavo z nogometom: navijači ostanejo zvesti klubu, za katerega navijajo, četudi se igralci domala neprestano menjavajo. Isto je z navdušenci nad britansko kraljevo družino.

Kaj pa njegov brat? Ambrožič princa Andrewa označi za "rak rano" britanske kraljeve družine. Prepričan je, da ga bodo prej ali slej umaknili iz javnosti, afero s spolnim napadom, glede katerega se je izvensodno sporazumel s svojo tožnico, Američanko Virginio Giuffre, pa čim bolj elegantno pometli pod preprogo.

Vrhunci in ...

Kaj pa spodrsljaji, koliko si jih je privoščila britanska kraljica Elizabeta II.? Ambrožič izpostavi dva: prepozno reakcijo pa tragediji v Walesu, ko je rudniška nesreča 21. oktobra 1966 izbrisala celotno generacijo otrok v Aberfanu, kraljica pa se je zavila v molk in kraj nesreče obiskala šele osem dni pozneje; in odnos s princeso Diano. Da je bil na psu, gre "zasluga" tudi kraljičinemu nerazumevanju mlade snahe, ki si je želela razrahljati spone okostenele tradicije, oceni Ambrožič. Da ji Charles ni stal ob strani, pa tudi ni pomagalo. Ob tem izpostavi ključno vlogo takratnega premierja Tonyja Blaira, ki jo je po smrti označil za kraljico ljudskih src, in tako kraljici odmeril nekaj še kako potrebnega manevrskega prostora. In plusi? Teh je bilo največ na začetku njene vladavine, pove sogovornik, ko je kot mlada kraljica po koncu morije, ki je bila druga svetovna vojna, povzdignila in poenotila svoj narod.

Za konec pa še Ambrožičeva opazka o "teži", ki jo ima britanska kraljica: "Pogovarjamo se le o kraljici Elizabeti II. Kdaj se bomo pogovarjali o švedski kroni, o nizozemski? Koga to sploh zanima?"