Kristina Kočan, letos ste prvič v vlogi kuratorke DPV, kar je za vas, ki ste tudi sama pesnica, najbrž posebna čast? Kaj vas je vodilo pri izbiri gostov?
KK: Res je posebna čast, da lahko izbereš goste festivala in tudi tako sooblikuješ program tako pomembnega pesniškega festivala, kot so Dnevi poezije in vina. Seveda prinaša ta vloga tudi določeno odgovornost. Rada izbiram pesnike, ki so samosvoji in jih pri pisanju poezije zanimajo sveži pristopi. Pri samem izboru se mi je zdelo ključnega pomena, da ustvarim dobro ravnovesje odličnih pesniških glasov in da je njihova plejada čim bolj raznovrstna – tako generacijsko in kulturno kot politično in družbeno – ter da so tudi njihove poetike kar se da raznorodne.
Na Dnevih poezije in vina gre poezija vselej z roko v roki z glasbo. Letos ste posebno pozornost namenili rapu. Zakaj in kdo bo imel posebno čast, da ga predstavi?
AŠ: V preteklosti smo vedno znova raziskovali razne oblike ustne besedne umetnosti, od improvizacij, stand upa, rapa do pete poezije. Pred kratkim je izšla antologije slovenske uporniške poezije z naslovom H2SO4, edinstven in kompleksen projekt, ki preči slovensko pesniško tradicijo od puntarskih pesmi do danes, vrhunski slovenski rap in najširše občinstvo, ki v knjigi komentira pesmi in songe. Gonilni sili in ustvarjalna nukleusa projekta sta dr. Igor Saksida in zvezda slovenskega rapa Masayah. Svet rapa in svet pisane pesniške besede sta pri nas precej ločena. Ta projekt ju zbližuje, povezuje. Spominjam se nastopa zasedbe Matter na Dnevih poezije in vina pred leti, občinstva, ki so ga pripeljali. Marsikdo se je okužil s poezijo in nasprotno, marsikdo od njih, ki so prišli poslušat predvsem pesnike, je od tega legendarnega koncerta postal občutljiv za slovenski rap. V tem smislu je naš festival povezovalec sicer ločenih svetov.
Kakšna je vloga rapa v sodobni poeziji?
AŠ: Kompleksno vprašanje. Rap je specifičen, pogosto živi od žive interpretacije, tudi od improvizacije. In z njo tudi gre hitro v pozabo. Poezija pa je pri nas še naprej zlasti zapisana in s tem dana na razpolago notranjemu glasu bralca, njegovi lastni interpretaciji. Rap gradi izrazito na ritmu in pogosto na tradicionalnih pesniških prijemih, kot je rima, ki je iz sodobne poezije nekaj časa skoraj povsem izginila, v zadnjem desetletju ali dveh pa doživlja malo renesanso, morda prav po zaslugi rapa.
V četrt stoletja so Dnevi poezije in vina presegli okvire literarnega festivala, vanj ste vpeli glasbo, gledališče, film, fotografijo … ter seveda kulinariko in vino. Kako se te vsebine povezujejo?
AŠ: Pravzaprav je naziv »spremljevalni program« neustrezen, čeprav ga včasih tudi sami uporabljamo. Res je, da je poezija v središču dogajanja, a tako, kot obstaja poezija poezije, obstaja tudi poezija glasbe, poezija vina in tako dalje. Poezija je način biti v svetu, način doživljanja sveta in način naše reakcije na svet. V tem smislu se vse vsebine, ki jih umeščamo na festival, medsebojno dopolnjujejo.
Ne nazadnje se tudi nekateri avtorji izražajo z različnimi umetniškimi praksami. Tako bo Vinko Möderndorfer, letošnji slovenski avtor v fokusu, nastopil na več literarnih dogodkih, na katerih bo predstavil svojo pesniško zbirko Še pesnik je slep, na festivalu bo na ogled razstava njegovih del, v filmski program pa smo vključili projekcijo filma Zastoj, pod katerega se Möderndorfer podpisuje kot režiser.
Pripravljate kaj novega?
AŠ: Kristina Kočan si je zamislila številne nove formate predstavitve poezije, vključevanja občinstva in mladih. Imamo številna nova prizorišča, nobeden od povabljenih pesnikov še ni nastopal na festivalu, enako velja za glasbenike. Lani smo imeli smolo z vremenom. Zato letos ponovno načrtujemo vinsko-kulinarično soboto, ki smo jo lani lahko izpeljali le okrnjeno in ki želi na Ptuj pritegniti občinstvo za ves dan, saj je prav ta dan program izjemno pester.
KK: Morda gre na tem mestu omeniti tudi dva čisto sveža festivalska sklopa, in sicer Pesniški posvet in Poezija, glasba & vino. S temi dogodki postavljamo pesnike in pesnice, pa tudi glasbenike v položaj, ki razpre dialog, v katerem se lahko zgodi interakcija, ki jo je občinstvo manj vajeno. Gre za ustvarjanje nekega hibridnega okolja, v katerem se staknejo različne umetniške prakse, kar je za gledalce in poslušalce vedno posebna izkušnja. Zelo nas že zanima, kako se bo občinstvo odzvalo na te dogodke.
Festival na leto privabi okoli 8.000 obiskovalcev. Kaj je po vašem mnenju zanje najprivlačnejše?
AŠ: Da se jim zgodi nekaj, kar se jim lahko zgodi le na našem festivalu. Energija festivala je nežna in prodorna ter marsikoga začara za vse življenje.
KK: Mislim, da občinstvo ceni dejstvo, da se lahko v teh avgustovskih dneh ustavi in prepusti izjemni poeziji pesnikov in pesnic z različnih koncev sveta in lahko tako tudi okusi vse te specifike in raznovrstnosti, ki jih pesniški gostje prinesejo s seboj. Potem pa je seveda tu še vino s svojo čarobnostjo. (smeh)
Govorimo predvsem o tem, kaj festival ponuja obiskovalcem. Oba sta tudi sama pesnika, kaj festival pomeni pesnikom, ki se ga udeležijo kot gostje?
KK: Mislim, da zelo veliko. Festival po petindvajsetih letih s 700 domačimi in tujimi pesniškimi gosti kot tudi vsemi vrhunskimi vinarji, ki se predstavijo vsako leto, kotira zares visoko. Vedno vlada dobro vzdušje, ki ga potem pesniki in pesnice ponesejo s sabo v svet in zato se tudi vsi tako radi odzovejo na povabilo, in nekateri se kasneje celo vračajo kot obiskovalci! Vendarle je to največji in najprepoznavnejši mednarodni pesniški festival v tem delu Evrope, na katerem se vedno sklepajo nova poznanstva, oblikujejo nove mreže, kar je neprecenljivo.
AŠ: Praviloma pesniki ne prihajajo na pesniške festivale, redko na branja drugih pesnikov, kar je paradoks. Pri nas je res drugače. V tem smislu je naš festival eden redkih prostorov, ki presega pesniški napuh in deluje povezovalno, tvori sproščeno družino pesnic in pesnikov, skupnost, ki bo v prihodnje imela svoj glas v družbi le, če bo, spoštujoč heterogenost pesniških glasov, povezana in solidarna. Začne se pri tem, da se pesniki praviloma medsebojno premalo poslušamo, ne kupujemo knjig, se ne podpiramo in ne ustvarjamo okolja, ki bi bilo stimulativno. Naš festival to stanje presega, ga razbija, povezuje. Znotraj festivala imamo sicer izpostavljene pesniške častne goste, izjemne tuje ustvarjalce s svetovno prepoznanim življenjskim opusom. Ne podeljujemo pa nobenih nagrad, saj želimo, da je vsakdo enako nagrajen s tem, da sme brati pred ljudmi, ki jim poezija pomeni, in poslušati druge. Na festivalu gradimo sestrstvo in bratstvo poezije, noro, za nekatere utopično, a v času festivala realno obstoječo družbo enakih. Pridružite se jim še vi!
