Ana Maria, lepo pozdravljeni, v veselje mi je poklepetati z vami. Občudujem vašo energijo, karizmo, optimizem. Zdi se, da ste vedno na pravi poti. Kaj je tisto, čemur sledite v življenju?
Že v osnovni šoli, ko sem obiskovala dodatne ure latinščine, sem se srečala s pregovorom Omnia mea mecum porto, kar lahko prevedemo kot Vse svoje nosim s seboj. Te besede predajajo močno sporočilo, in to je lahkotnost bivanja v dejstvu, da ti nihče ničesar ne more vzeti. Lahko te kdo skuša poškodovati, lahko ti kdo želi kaj slabega, ti zgori hiša, izgubiš vse imetje, toda vse, kar imaš, nosiš s seboj. Ti sam si največje bogastvo. In to zavedanje me je v življenje peljalo z neustrašnim optimizmom, ki se me drži še danes. Je pa res, in to je vredno priznati, da se tako, kot se menjajo letni časi, pri človeku menjajo razpoloženje, življenjske okoliščine ... In kako se boriti s tem? Menim, da je lažje s humorjem, kar pa ne pomeni, da ga sama premorem čisto vedno.
Je to tista »začimba«, s katero ohranjate nasmeh na obrazu?
To pa zagotovo. Zdi se mi, da je vse lažje, če lahko pogledamo skozi prizmo optimizma. Lahko si v nekem trenutku v umu naredimo neko spiralo, kako je vse težko, koliko je problemov, toda to ni rešitev. Vendar pri tem ne mislim, da težave »vržemo čez ramo« in vidimo vse samo v cvetju, temveč se pogumno in neustrašno spopademo z njimi. Pogum ni odsotnost strahu, temveč je delovanje kljub strahu. To pa imam, ker mislim, da je sreča na strani pogumnih.
Pa se malo potopiva v vaš vsakdan. Kakšen je vaš urnik, kako potekajo vaši dnevi?
Zadnja štiri leta, če ne še malo več, jih narekuje Levček, moj zlati sinko, ki zgodaj vstaja. Meni sicer to ustreza, saj sem jutranji človek, še bolj všeč pa bi mi bilo, če bi vstal malo pozneje, da imam malo več časa za svojo jutranjo rutino. Pa vendar, stvar je v prilagodljivosti, in mislim, da nas otroci vsak dan znova učijo potrpežljivosti, prilagodljivosti in inventivnosti, da torej kreativno iščemo rešitve.
Vloga materinstva vam je pisana na kožo. Zdi se, da je vaš navdih, vaš smisel. Koliko je še prostora za vse vaše talente, vašo vsestransko nadarjenost?
Talenti so hkrati izjemen dar in darilo, obenem pa tudi prekletstvo – predvsem če jih je več. Kajti če veš, da imaš samo enega, deluješ na tem področju, če jih je več, pa se je težko popolnoma potopiti v čisto vsakega, sploh ker je vedno prioriteta moj Levček. Otrok bo vedno prva izbira, predvsem zdaj, ko je še majhen. Jaz sem si želela biti mama in sem zelo rada mama. Nikoli nisem tajila, da je to tudi zelo naporno in izčrpavajoče, je pa trenutno ritem mojega otroka tisti glavni, ki mu jaz zgolj sledim. Kariera, čeprav jo ljubim in je to zelo lep življenjski slog, ni tako pomembna, kot je pomembno to, kar lahko dam otroku oziroma lahko on da meni. To sozvočje in sobivanje je neke vrste naložba za njegovo življenje. Vsaka kariera – naj bo še tako sladka, buhteča in vabljiva – lahko po mojem počaka.
Poleg mame ste igralka, pianistka, komedijantka, žirantka in še bi lahko naštevali. V kateri vlogi se počutite najbolj domače?
Zagotovo v vlogi voditeljice. To je trenutek, ko moraš biti tisti, ki se zna postaviti na oder, pred kamere, zna nastopiti in zmore to narediti tako, da je slišano vse. Vsekakor pa ne egocentrično – češ, poglejte, kako sem lepa, fina, krasna, slavna, zabavna, temveč z vizijo izkoristiti svoje talente komuniciranja, da zažari tisti drugi – v tem primeru gost. Točno ta koncept je moj portal MamaMarija. Projekt je sicer zelo naporen, terja veliko energije, je pa točno to, o čemer govorim. Jaz sem voditeljica, povezovalka misli in niti tega, kar nam lahko gost da, on pa je glavna zvezda, osredje pogovora. Vsi profitiramo in prosperiramo.
Iz tega je začutiti, da je moč besed pri vas zelo pomembna, najsi bo skozi prizmo humorja ali kot neki nasvet, sporočilo mamam. Vam kdaj zmanjka besed?
Mislim, da me do »brezbesedja« lahko pripravi edino moj triinpolletni Lev. Včasih me preseneti s tako odraslo mislijo, polno zavedanja sveta. Pa še smisel za humor ima, kar je super.
Pa se dotakniva še vaše preobrazbe. Fizična je več kot očitna – o njej ste že večkrat govorili –, kaj pa duhovna, psihološka, očem skrita?
Vsak je svoj individuum in vsak ima svojo zgodbo. Je pa mogoč pojav pri kopičenju kilogramov okrog sebe tudi v nekakšni barieri. Tega sicer ne moremo enoznačno oziroma racionalno trditi, češ, aha, jaz se hočem obvarovati, ljudje so hudobni do mene, to je moj ščit, toda med porodniškim dopustom sem imela čas razmisliti tudi v tej smeri. Hkrati pa sem imela priložnost za dovolj rekreacije, ki mi jo je omogočil moj ljubi mini osebni trenerček, ki je spal zgolj ob dolgih sprehodih. 10.000 korakov na dan, to je ta rutina. Če bi se sama odločila, mi verjetno ne bi uspelo, ker pa je bil motiv otrokovo dobro, ni bilo težko. Ta neki bolj športni ritem, in to neprekinjeno, je bil vzrok za mojo spremembo. In še nekaj moram poudariti: ni tablete za hujšanje, to je prevara, tega ne uporabljamo. Zagovarjam zdrav življenjski slog in več športa. Zdrav duh v zdravem telesu, to gre v sozvočje.
Je to razlog, da načrtujete druženja »Več za življenje«? Nam lahko o projektu zaupate kaj več?
Druženja »Več za življenje« so pravzaprav zorela že kar nekaj časa, zdaj pa sem se odločila, da je pravi trenutek. Jesen je moj najljubši letni čas, se mi zdi, da ponuja energijo poletja, veselja, navdušenja nad življenjem in lahkotnosti, hkrati pa neko patino izgorevanja. Narava nam, preden se poslovi, preden gre spat, ponudi največ, kar zmore – najlepše barve, najboljše plodove. In da bi tudi mi lahko čim bolj plodovito živeli, sem se odločila organizirati tedenska srečanja »sreda, seveda«, kamor bom povabila tudi goste, ki so strokovnjaki vsak za svoje področje, da nam morda malo zbistrijo razmišljanje in nam olajšajo življenje. Da bo lahkotnejše in še uspešnejše.
