Ta teden v naše kinematografe prihaja nova grozljivka oskarjevca Jordana Peela, za katero je napisal scenarij, jo produciral in režiral z naslovom Nak (Nope).
Na kalifornijskem ranču sta brat in sestra priča nenavadnemu in grozljivemu odkritju, kar ju vodi do nepričakovanih odločitev in rezultatov.
Nova grozljivka – obsežno grozljiv spektakel z intimnim in čustveno kompleksnim jedrom – znova združi Peeleja z oskarjevcem Danielom Kaluuyo (Zbeži!, Judas and the Black Messiah), ki se mu pridružita Keke Palmer (Prevarantke na Wall Streetu, Alice) in nominiranec za oskarja Steven Yeun (Minari, Okja). V grozljivki zaigrata še Michael Wincott (Hitchcock, Westworld) in Brandon Perea (The OA, American Insurrection). Pogovarjali smo se s Keke Palmer in Danielom Kaluuya.
Kakšen je bil vaš odziv, ko ste prvič slišali za ta projekt?
Keke Palmer: Oboževalka Jordana Peela sem bila, še preden je posnel Zbeži! Že od nekdaj sem uživala v njegovi komediji in v tem, kar mu je uspevalo s serijo Key and Peele. Poseben užitek so tudi njegovi filmi, s katerimi je še razširil svoj domet. Ko sem torej dobila priložnost sodelovati pri filmu Nak, sem si mislila: Vsekakor bi si ga ogledala, zdaj pa lahko v njem še nastopam? Okej!
Daniel Kaluuya: Bil bi navdušen, tudi če bi si ga lahko le ogledal! Rad sodelujem v filmih, ki bi si jih rad ogledal. Tako da sem se počutil resnično blagoslovljenega, ko me je Jordan povabil k sodelovanju. To je bila neverjetna priložnost.
Kakšen se vam je zdel scenarij?
D. K.: Užival sem v spoznavanju njegovega bistva. Ko sem se sprva pridružil, se je scenarij še razvijal in neverjetno je bilo videti, kako se spreminja od osnutka do osnutka.
K. P.: Zelo mi je bilo všeč, kar sem v njem prebrala o liku, ki sem ga igrala.
Kako bi opisali svoj lik?
D. K.: OJ je tiha žival, ki govori in razume drugačen jezik. Emerald je po drugi strani precejšen zalogaj.
K. P.: Da, Emerald Haywood ima malce razposajeno, k iskanju pozornosti nagnjeno osebnost. Išče svoj veliki trenutek, da zasije, potem ko je bila nekaj časa v senci svoje družine. Ima pa tudi resnično poseben odnos z bratom OJ-jem.
Kakšen se vama je zdel njun odnos?
K. P.: Različna sta si, a poznata drug drugega in potrebe drug drugega, govorita pa tudi svoj jezik, jezik sorojencev, s čimer se lahko poistovetim, saj imam tri. OJ in Emerald sta kot jin in jang, mi pa ju spoznamo na točki, ko se po očetovi smrti znova povežeta. Res sem uživala v iskanju tega ravnovesja z Danielom, ko sta se skupaj odpravila na to noro popotovanje.
D. K.: Obožujem filme, ki obravnavajo sorojence; zabavno je bilo raziskovati konflikt v odnosu, ki ima pod površjem toliko ljubezni in skrbi.
V tej dinamiki je tudi humor.
K. P.: Da, veliko je smešnih trenutkov!
D. K.: Všeč mi je bila klasična dinamika resnega moškega in duhovite ženske, ki vlada med njima. Emerald teka naokoli in počne svoje, OJ pa ne. In bolj ko on tega ne počne, ona pa, bolj je smešno. Jordan je to tako napisal, midva pa sva to na snemanju ponesla še dlje.
Kako je bilo torej sodelovati drug z drugim, da bi prikazala ta posebni odnos med bratom in sestro?
K. P.: Mislim, da je bilo to še najlažje, saj je med nama naravna kemija. Rada se spravljam na Daniela in se zafrkavam z njim, saj je tako sproščen. Podobno to z OJ-jem počne Emerald.
D. K.: Keke je kul. Že prej sem jo občudoval, zato sem z veseljem delal z njo in tako videl, kako je dobila priložnost, da pokaže, kaj zna.
Kaj sta se naučila drug od drugega?
K. P.: Od Daniela sem se veliko naučila. Zato sem bila tako navdušena, ko mi je Jordan povedal, da bom delala z njim, ker te dobri igralci naredijo še boljšo. Je zelo radodaren in potrpežljiv igralec, ki zaupa vase in ne dvomi o svojih instinktih, kar ni za odmet. Daniel ve, kako se stvari streže, ta samozavest pa opogumlja tudi tistega, ki ga opazuje.
D. K.: Težko je biti naravno vesel in razposajen, Keke pa ima ta talent. Ko sem jo torej opazoval, se mi je utrnilo: Oh, tako lahko to narediš, saj o tem prej nisem razmišljal na ta način.
Če že govorimo o njunem edinstvenem potovanju: ko sta priča temu nenavadnemu in nerazložljivemu pojavu, ga skušata ujeti, kajne?
D. K.: Da, odpravita se na to potovanje, čeprav ne razumeta, kaj sta videla. Zato skušata tisto ujeti, a si tudi ogledati, da bi ugotovila, ali je resnično.
K. P.: Njuna odziva sta različna. Medtem ko OJ želi videti, kaj to sploh je, je Emerald prepričana, da bi lahko tudi nekaj zaslužila. Njuni perspektivi se v filmu spreminjata.
Živita na ranču in skrbita za šolanje konj, kar sta podedovala po očetu. Kako se vam je bilo spopasti s tem vidikom snemanja?
D. K.: Bilo je intenzivno! Imel sem le tri tedne, da se pripravim, zato sem jezdil, kadar koli sem lahko. Sprva me je bilo strah, nato pa sem začel uživati in se pri tem veliko naučil o sebi.
Zdaj ko sta sodelovala z Jordanom Peelom in bolje spoznala, česa je sposoben kot filmski ustvarjalec, kako bi opisala to izkušnjo?
D. K.: Zbeži! smo posneli v samo 23 dneh, kar nas je prisililo v hitro odločanje, tu pa smo imeli večji proračun in več prostora. To je bilo zame najdaljše snemanje, Jordan pa je v tem času napredoval kot filmski ustvarjalec. Že od nekdaj je bila njegova vizija velika, zdaj pa je postala še večja. Verjetno je najbolj k sodelovanju nagnjeni režiser, s katerim sem kdaj delal. Zaveda se, da film in lik vidiš z drugačnega zornega kota, zato hoče slišati tvojo plat.
K. P.: Z njim sem enkrat delala pri skeču za serijo Key and Peele – v popolnoma drugačnem okolju, tonu in obsegu projekta –, tukaj pa ga je bilo super videti, kako dela svoje, in biti del tega. Bilo je res navdihujoče. Všeč mi je, kako se Jordan loteva filmskega ustvarjanja, saj je kot slikar, toliko različnih plasti ima namreč njegovo delo. Ima jasno vizijo, kaj želi povedati, vendar je to še vedno odprto za interpretacijo, ki temelji na tem, kako gledalec opazuje. Kratko malo mislim, da je zelo poseben, zaradi česar je zame vse skupaj toliko bolj zanimivo in zabavno. To ni le nekaj, kar gledam in me zabava, temveč nekaj, kar mi omogoča, da se učim o sebi. Jordan je tako skromen in pripravljen sodelovati, da to opolnomoči vse na snemanju.
Film Nak govori tudi o naši obsedenosti s spektaklom in potrebi po biti viden.
K. P.: Sijajno se mi zdi, kako smo to raziskali v filmu, saj se je moj odnos to tega, da želim, da me vidijo, v mojem življenju in med kariero zelo spremenil. Prvi film sem posnela pri 11 letih, zato lahko rečem, da sem zrasla. Kar pa se tiče priljubljenosti, slave in percepcije, sem spoznala, da ne glede na to, kako zelo smo prepričani, da gre za to, da bi bili videni, deluje obratno … Bolj ko si priljubljen in slaven, manj opaženega se včasih počutiš.
D. K.: Lahko pa se počutiš tudi neopaženega, ko ljudje mislijo, da lahko počneš le to, kar so te že videli delati.
