Suzanina prva ljubezen je bil ples, od začetka osnovne šole do drugega letnika gimnazije je trenirala latinsko-ameriške in standardne plese. Zaradi tega se je preselila v Ljubljano in vpisala na umetniško gimnazijo SVŠGUGL. »Tam smo ves čas ustvarjali predstave, snemali filme in podobno. Hitro sem ugotovila, da bi to lahko bilo to. Zaljubila sem se v dinamiko tega poklica. Ob nekem monotonem in ustaljenem urniku bi mi bilo najbrž hitro dolgčas. Nekaj najlepšega je zame kolektivnost, brez katere ne gre, in magija, ki se zgodi, ko z določeno skupino ljudi sobivaš, ustvarjaš, rasteš, potem pa to kreacijo predaš ljudem,« se spominja trenutka, ko se je v njej vzbudila želja po igri. To je bila tudi težka prelomnica, ko se je morala odločiti, čemu se bo posvetila najprej. In krajšo je potegnil ples. »Preprosto me to ni več osrečevalo, nisem se več dobro počutila v tem svetu blišča, izgubljala sem samo sebe in vedno bolj sem imela občutek, da preveč stvari zamujam – imela sem namreč vsakodnevne večurne treninge in konec tedna tekme.« Vendar ji je ples dal disciplino, samozavest, poznavanje telesa …
Pomembna kolektivnost
Verjame, da umetnost lahko spreminja ljudi. »Ali pa jih vsaj opozarja, jim daje možnost samorefleksije, kar lahko vodi v razrešitev ali morda odkritje novega, resničnega problema, ki je v življenju potlačen – umetnost pa ga lahko pripelje na površje. Neprecenljivo je tudi, da se kot ustvarjalka vsakič na novo preizprašujem, si definiram odnose do soljudi, družbe, življenja in s tem rastem. Mislim, da je v teatru kolektivnost ustvarjanja ključnega pomena, in v družbi, ki tone v individualizem in pozablja na soljudi, je to izjemno pomembno. Predvsem si želim ustvarjati stvari, ki ne bodo na površinski ravni 'lepega izdelka'. To se mi zdi brez zveze,« razmišlja. Čeprav je prihodnost v tem poklicu precej negotova, verjame, da če nekaj res želiš početi, boš to tudi počel, tako ali drugače. »Možnosti takojšnje zaposlitve so res majhne, za zdaj še ne občutim prevelikega strahu. Zdi se mi, da je za mlado igralko ali igralca včasih bolje biti nekaj let na svobodi, saj lahko, če imaš srečo, tako preizkusiš več gledaliških hiš, sodeluješ z različnimi režiserji, v raznovrstnih zasedbah ...«
Neprecenljive izkušnje
Meta v Trigradu je njena prva večja vloga. Zelo je hvaležna za izkušnjo, ki jo je veliko naučila, ter odlično ekipo z režiserko Sonjo Prosenc na čelu. »Na akademiji, ki je usmerjena predvsem v dramsko igro, ni dovolj prostora in časa za pridobivanje izkušenj s področja filmske igre, zato je vsak zunanji projekt še toliko bolj dragocen. Določene izkušnje na snemanju so se kar zasidrale vame in marsikatero spoznanje mi je popolnoma spremenilo pogled na ustvarjanje.« V seriji ima tudi nekaj razgaljenih posteljnih prizorov, a pravi, da je ekipa do tega pristopala zelo profesionalno ter ustvarila varno in prijetno okolje. Najtežji prizori so bili zanjo tisti, ki so zahtevali globlje emocije. »Čustvena razgaljenost je kljub vsemu kompleksnejša od fizične.« Z Meto sta si v nekaterih pogledih precej podobni. »Obe imava določene življenjske izkušnje, zaradi katerih sva dokaj hitro odrasli, čeprav je Meta v marsikaterem aspektu zrelejša od mene. Pa tudi malo bolj flegmatična, potrpežljiva, umirjena, je pa res, da živi veliko mirnejši ritem življenja kot jaz, kar je zagotovo velik faktor. Rekla bi, da sva obe malce svojeglavi in trmasti, precej odločni. Če nama nekaj ni všeč, to brez problema poveva. Meti življenje na podeželju ustreza. Veliko ji pomenijo vaške tradicije, narava, jaz pa se nikakor ne bi za stalno vrnila v domači kraj, čeprav ga z veseljem obiskujem. To je verjetno največja razlika med nama.«
