Elza, ki je decembra lani praznovala osemdeseti rojstni dan, je bila državnega odlikovanja seveda zelo vesela. »Saj sploh ne pridem k sebi. Današnji dan je mali kulturni praznik, saj smo vsi trije odlikovanci (poleg nje še baletnik Edward Clug in Ervin Hartman, op. p.) iz kulturnih logov in gajev. Kultura prihaja spet med nas in to me izjemno veseli, pa tudi prav je tako,« je dejala vedno elegantna dama in nagovorila svoje kolege, ki pišejo besedila za popevke in šansone: »Na srce in dušo jim polagam, naj delajo naprej, čeprav je ta zvrst, ki je v bistvu posebna zvrst poezije, manj cenjena in zapostavljena. Naj jim bo tudi moje odlikovanje v spodbudo.«
OČETOVI NASVETI
Elza prihaja iz umetniške družine, zato ni čudno, da so jo že kot otroka zanimale glasba, umetnost in lepa beseda. Ob prejemu priznanja se je zato zahvalila tudi staršem, še posebej očetu Tuliju, v spomin nanj pa nam je zaupala tri njegove modrosti, ki so ji v življenju večkrat pomagale: »Tekmuj tam, kjer si sam. Uspeh je tam, kjer se križa več znanj. Razmetavaj cvetje. Ko je bil še živ, me ni zanimalo, kaj je mislil s slednjim – najbrž tega ni mislil dobesedno, zdaj pa sem razmišljala in razmišljala, in najbrž mi je hotel položiti na dušo in srce, naj bom prijazna. In se trudim.«
SLOVENSKA POPEVKA
Učila se je igrati na harmoniko in klavir, že v gimnaziji je začela objavljati svoja besedila, v reviji Mlada pota in nato v časopisu Delo, pri šestnajstih pa je izdala prvi roman Diagram neke ljubezni. Čeprav je študirala arhitekturo, jo je že kot študentko zaneslo na pot avtorice besedil. Temu je botroval prevod pesmi Laura (v angleščini jo je pel Frank Sinatra) za Akademski zabavni zbor – njeno tankočutno razumevanje odnosa med glasbo in besedilom so takoj začutili vidni skladatelji. »Takrat me je opazil Janez Martinc, in ker je bilo v tistem času pomanjkanje tekstopiscev, me je kmalu poklical Jure Robežnik, in tako sem začela pisati tekste,« se spominja.
Odtlej je Elza napisala številne pesmi, ki jih generacije Slovenk in Slovencev prepevamo še danes: Poletna noč, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak, Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Na pragu let, Ti si moja ljubezen … V zgodovino festivala Slovenska popevka je zapisana kot avtorica z največ besedili za pesmi, uvrščene v program, zmago zanje pa je tako ali drugače odnesla skoraj vsakokrat: če je ni nagradila žirija, jo je za zmagovalko izbralo občinstvo. Zdaj popevk žal ne piše več. »Še vedno me poskuša kdo pregovoriti, da bi napisala vsaj še eno. Zanj. Umaknila sem se, naredila prostor mlajšim. Pesniški ogenj v meni je dogorel. Dozorela sem za prozo,« je pred nekaj leti dejala v intervjuju za Delo.
PO SVOJI POTI
Poznamo jo tudi kot avtorico radijskih oddaj, novinarko, pesnico in pisateljico. »Predvsem pa je osebnost. Celovita osebnost, ki je predana kulturi in umetnosti. Je svetla točka naše preteklosti, naše nostalgije, naših spominov za nove sanje,« so zapisali v utemeljitvi častnega reda. »V življenju moraš biti neobremenjen z drugimi in iti svojo pot. To ni preprosto in je včasih težko, vendar je to edina prava pot, zato jo priporočam vsem mladim,« pravi Elza, ki je za svoje delo med drugim prejela nagrado viktor za življenjsko delo leta 2003 in Ježkovo nagrado za življenjsko delo leta 2007. »Talent je samo deset odstotkov uspeha, vse ostalo je pridnost in garanje na dobri osnovi – znanju.« Trdi, da je imela srečo, da je živela v času, ko so glasbo za popevke in šansone ustvarjali vrhunski komponisti in ko še ni bilo nobenih špekulacij. »Sem romantična duša in svet, kot se vrti zdaj, ni po moji meri. Pohlep je tisti, ki nas je spravil tako daleč. Malo se zamislimo in se brzdajmo. Vsi bi lahko lepo živeli, če bi bili bolj skromni in brez pretiranih apetitov.«
