Strah je pomembno človekovo čustvo, ki ima v našem življenju izredno pomembno vlogo. Nekoliko drugače pa je, če se mu želimo kar prostovoljno prepustiti. Največkrat gre seveda za umetno, kontrolirano ustvarjeno okolje, ki na nas vpliva tako, da nas je strah. Za zabavo, seveda.
Toda tisti strah, ki ga v nas prebujajo posebej za to narejeni filmi, nam daje celo nekakšen užitek – užitek v napetosti, grozi, nemiru, bojazni, nelagodju – in končni sprostitvi. Gre za katarzo premaganega trenutka, ki nas po ogledu filma vrne v svet onkraj tiste groze, ki je bila na filmskem platnu. Morda v resničnost, ki pa tudi ni vedno prav prijetna, a vendar drugače obvladljiva kakor filmska iluzija.
Od nekdaj zelo priljubljene
Grozljivi filmi, imenovani grozljivke ali srhljivke, so bili od nekdaj priljubljen filmski žanr. V zgodovino so se zapisali številni filmi nemega obdobja, ki so bili namenjeni temu, da so ljudje v temi kinodvoran trepetali, vriskali od groze in sploh prostovoljno trpeli v strahu tega ali onega bitja, zdaj pošasti, drugič paranormalnih dogodkov, pa prikazni, zombijev, čarovnic in čarovnikov, morilcev ali drugih bitij noči in groze. Začetni mojster strahu sodobnega filma je bil režiser Alfred Hitchcock, tako da je prav, da za začetek omenimo nekaj njegove grozljive klasike: Ptiči (The Birds, 1963), legendarni Psiho (Psycho, 1960) in Marnie (1962). Bili so odlični začetki novega žanra, kombinacije psihološkega trilerja in grozljivke.
Kaj pa Freddy in Jason?
Ne smemo pozabiti na dodatno grozljivo klasiko, kot je film Mora v Ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984), pod režijo katerega se podpisuje Wes Craven. Tedaj se je namreč rodil znameniti filmski stvor, morilski stroj Freddy Krueger – in njegov duh, ki se pravzaprav ponovno utelesi in postane za naslednji 50 filmskih let tako rekoč neumrljiv. Film ima različna nadaljevanja, variacije ter pred- in pozgodbe, da o remake idejah sploh ne govorimo. Ampak Freddy je legenda. Lik je hitro postal ikona pop kulture, se pojavil v vrstah igrač, stripih, knjigah, celo supergah, modnih kostumih in, jasno, videoigrah. Leta 2003 se je Krueger pojavil ob grozljivem kolegu Jasonu Voorheesu v filmu Freddy proti Jasonu. Leta 2010 je bil lik Freddyja nominiran za nagrado za najboljšega zlobneža na podelitvi nagrad scream (prev. krik – kar je tudi naslov izredno znane filmske franšize grozljivk).
Italijan Dario Argento
Med znane naslove tega žanra spada tudi film Suspiria (1977) italijanskega režiserja Daria Argenta. Zgodba sloni na eseju iz leta 1845 z naslovom Suspiria de Profundis, katere avtor je Dario Nicolodi. Na kratko: gre za serijo umorov študentk in študentov, za nerazumljive nočne uboje, ki na prvi pogled nimajo skupnega imenovalca. Umori so sploh priljubljen spektakularni dodatek filmom groze, jasno. Žal lahko o njih beremo tudi v vsakdanjem tisku, pa ne gre za filmsko fikcijo. Grozljivka je tako postala celo odsev življenja okoli nas.
Posebni v žanru
Posebnost v tem žanru predstavlja franšiza filmov Osmi potnik (Alien) s svojim začetkom v davnem letu 1979, ko je Ridley Scott ustvaril prvi del teh pošasti – in neustrašno Ellen Louise Ripley (Sigourney Weaver). Film je postal skupaj z glasbo (Jerry Goldsmith) resnična uspešnica in klasika filmskega platna, doživel mnoga posnemanja in hkrati nadaljevanja, predzgodbe, animacije in računalniške igre. Naj omenimo le nekaj tega: Osmi potnik 2 (Aliens, James Cameron, 1986), Osmi potnik 3 (Alien 3, David Fincher, 1992), Osmi potnik: vstajenje (Alien Resurrection, Jean-Pierre Jeunet, 1997), Prometej (Prometheus, Ridley Scott, 2012) in dejanski prequel temu z naslovom Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant, 2017), pod katerega se je znova podpisal Ridley Scott.
Grozljive živali ...
Ko gremo naprej po filmski zgodovini, najdemo filme o živalih, ki pomenijo grozo človeku in človeštvu. Ta lik se je sicer začel najprej razvijati z velikansko gorilo, poimenovano King Kong (1933, režija Merian C. Cooper), in njenih naslednic vse do tega, kar je iz nje naredil Peter Jackson (česar mu dejansko ne bi bilo treba), v nadaljevanju z legendarno japonsko Godzilo (Godzilla, 1954) in režiserjem po imenu Tomoyuki Tanaka – ter večnim velikanskim morskim psom v filmu Žrelo (Jaws, 1975), ko se je začelo prijateljstvo med režiserjem (Steven Spielberg) in filmskim skladateljem (John Williams). Film Žrelo je postal tudi nadvse uspešna franšiza, ki je vse do leta 1987 polnila kinodvorane, še danes pa prinaša nemalo dobička. Saj vemo: potem so prišle še velikanske kače, pa krokodili, pajki, mravlje – in ne nazadnje celo dinozavri iz jure (Jurski park / Jurassic Park, 1993) z vsemi odtenki in nadaljevanji.
Neskončna noč čarovnic
Med pomembne mejnike je treba prišteti še filme Noč čarovnic (Halloween), ki so začeli pisati svojo uspešno zgodbo leta 1978, režiser John Carpenter pa je v središče postavil tedaj še neznano igralko Jamie Lee Curtis (kot mlado Laurie) in pošast Michaela Myersa, ki ga je upodobil Tony Moran. Michael Myers je izmišljeni lik, fant, ki umori svojo starejšo sestro Judith Myers. Petnajst let pozneje se vrne domov v Haddonfield v državi Illinois, da bi umoril še več najstnikov. V izvirni Noči čarovnic je odraslega Michaela Myersa, ki ga v zaključnih špicah imenujejo The Shape, večino filma upodobil Nick Castle, v zadnjem prizoru, kjer se razkrije Michaelov obraz, pa ga je nadomestil Tony Moran. Lik je ustvaril John Carpenter in se je pojavil v enajstih filmih, pa tudi v romanih, videoigrah in številnih stripih. Vredno branja in – pogleda, če vas ni strah.
V samem vrhu pa ...
Prav na vrh grozljivk, torej tistih najbolj gledanih, najbolje ocenjenih in seveda tudi cenjenih (brez katerih ne morete), pa spadajo: Izganjalec hudiča (The Exorcist, William Friedkin, 1973), Izžarevanje (The Shining, Stanley Kubrick, 1980) – po romanu Stephena Kinga; potem vsekakor Krog (The Ring, Gore Verbinski, 2002) ali njegova še boljša japonska različica (Ringu, Hideo Nakata, 1998), nepozabni klovnasto-grozni Tisto (It, Andy Muschietti, 2017), Ko jagenjčki obmolknejo (The Silence of the Lambs, Jonathan Demme, 1991) z nepozabnim parom Jodie Foster (Clarice Starling) in Anthony Hopkins (dr. Hannibal Lecter); in naj to promenado groze končamo z naslovi iz filmske zgodovine, kot so Rosemaryjin otrok (Rosemary's Baby, Roman Polanski, 1968), Teksaški pokol z motorko (The Texas Chain Saw Massacre, Tobe Hooper, 1974), Carrie (Brian De Palma, 1976), Stvor (The Thing, John Carpenter, 1982) in seveda črno-beli nemi film Nosferatu, simfonija groze (Nosferatu, eine Symphonie des Grauens, F. W. Murnau, 1922), katerega 100. obletnico nastanka zaznamujemo prav letos.
