Članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica Urška Taufer sicer s svojim partnerjem, kolegom Matijo Ruplom, živi v Ljubljani, v zadnjih mesecih pa je pogosto v gorenjski prestolnici, saj igra v avtorskem projektu Pravljice našega otroštva. Na premieri je imela kar dvojno podporo. Poleg svojega dragega tudi očeta, režiserja Vita Tauferja. »Oba me podpirata, mi dajeta občutek varnosti, tako da mi to seveda veliko pomeni,« razkriva.
Oče, ki je v gledališče prišel z ogromnim šopkom rož, je tudi sicer po njenih besedah tisti, ki se za praznike najbolj potrudi, da so ti res praznični. In premiera je definitivno praznik. Urška je ob snovanju te predstave obudila vrsto že davno spečih spominov. »Zanimivo je, koliko lepega človek pozabi. Travme pa kar ostajajo v spominu. Presenetilo me je, koliko lepih spominov je prišlo na plan,« ugotavlja. Eden od takšnih je spomin na njeno drago babico Milko, ki ji je, če ni bilo nikogar pri roki, da bi ji bral pravljice, te brala kar prek telefona. »Lepo sem si dala odejo na tla, babico na zvočnik in poslušala,« se spominja igralka.
