Novice Svet24

Zakaj sta se specializirala za glasbo za film, televizijo in gledališče?

Ni šlo za zavestno odločitev. Leta 1999 sva imela koncert v Cankarjevem domu ob izidu druge plošče. Med občinstvom je bil tudi režiser Matjaž Pograjc, ki je po nastopu prišel k nama in naju na podlagi slišanega vprašal, ali bi napisala glasbo za njegovo novo predstavo Polnočni rabljev let. O gledališču nisva imela pojma. Izkušnja je bila kot vstop v vzporedno dimenzijo. Teater ti kot glasbeniku omogoča izjemno ustvarjalno svobodo, eksperimentiranje, eklekticizem. Obkrožen si z zanimivimi in nadarjenimi ljudmi, spoznavaš vrhunska besedila, poleg tega teater čudakom najine sorte ponuja izjemno redek privilegij: pleme, občutek pripadnosti. Sva tudi bolj introvertirana, zato sva rada v manj eksponirani vlogi, v ozadju. Skratka, spoznala sva, da se v tej dimenziji zelo dobro počutiva ... in razpakirala kovčke. Stvari so se razvijale bolj ali manj same od sebe: začele so prihajati ponudbe za druge predstave, filme, radijske igre, serije. Najino kariero najlepše povzame fraza »več sreče kot pameti«. Vprašanje je, ali bi se danes poklicno ukvarjala z glasbo, če naju Matjaž takrat ne bi povabil k sodelovanju. Zato bom izkoristil to priložnost, da se mu zahvalim.

Kako se ustvarjanje filmske in gledališke glasbe razlikuje od ustvarjanja glasbe za občinstvo oziroma koncerte?

Teater in film sta timsko delo, si del precej večje celote. Iskati moraš sozvočje s številnimi elementi, zadnjo besedo pa ima režiser. Umetnike družba velikokrat vidi kot individualiste, neodgovorneže, boeme. To nam sicer laska, resnici na ljubo pa si v filmu in teatru težko privoščiš težave z iskanjem skupnega jezika ter postavljanjem skupnega cilja pred lastne ambicije.

Kako pravzaprav delate: ustvarite glasbo, še preden vidite izdelek (torej film, serijo, predstavo), ali naknadno?

Pri teatru glasbo večinoma ustvarjava vnaprej, na podlagi scenarija in pogovorov z režiserjem. Pri filmu ali seriji pa se glasbo po navadi piše na koncu, na montiran izdelek.

Jože Suhadolnik

Zakaj je glasbena spremljava pri seriji, filmu, predstavi tako pomembna?

Podlaganje prizorov z glasbo na prvi pogled deluje kot precej bizarna ideja. Če bi se v realnosti ves čas okoli nas pojavljala glasba neznanega izvora, bi se začudeno ozirali in spraševali, kaj se dogaja. Na ekranu ali v predstavi pa nas, zanimivo, vstop glasbe ne zmoti ali zmede. Nasprotno, zelo dobro jo razumemo. Gre za izjemno močan, univerzalen jezik, ki nas nagovarja na instinktivni, nezavedni ravni. Ta jezik tako spretno obide naše obrambne mehanizme, da nas lahko zapeljejo in spravijo do solz celo filmi ali serije, ki so slabi, plehki – in to tudi če se med gledanjem zavedamo, da so slabi in plehki. Filmska in scenska glasba funkcionira kot posrednik, kot nekakšen Tinder. Pomaga nam, da se srečamo z lastnimi čustvi, da vzpostavimo intenzivno razmerje z njimi.

Kako z glasbo pričarati pravo razpoloženje, vplivati na čustva gledalcev? Morata biti za to tudi malo psihologa?

Prej bi rekel, da se pri delu izogibava pretiranemu analiziranju in iskanju metod, formul. Raje imava pristop slepca: tipava v temi, dokler ne najdeva, kar iščeva. Na takšen način tudi lažje naletiš na nekaj nepričakovanega, vznemirljivega. Rada imava glasbo, ki ne ilustrira, temveč gledalcu spreminja in širi perspektivo, razkriva skrite plasti. Škoda, da realno življenje ni opremljeno z glasbeno podlago. Zato velikokrat spregledamo lepoto in pomembnost trenutka, dramaturške vrhunce lastnih življenj.

Imamo nekaj svetovno znanih piscev filmske glasbe, kot so na primer Hans Zimmer, Ennio Morricone, Vangelis (zadnja dva žal že pokojna); kako cenjena pa je ta glasba pri nas?

Ne samo filmska glasba, film kot celota je premalo cenjen. Del populacije že nekaj časa dobesedno vojskuje s kulturo, z »izrojenci«, »prisesanci«, »lenuhi«. Film je tukaj verjetno najbolj na udaru.

Livio Badurina

V svojih pesmih pogosto opozarjata na aktualne probleme, na primer podnebno krizo. Ima glasba – umetnost na splošno – moč, da kaj spremeni oziroma vsaj premakne?

Glasba je intimna izkušnja, obenem je tudi močno kolektivno doživetje, kar vidimo na koncertih. Nagovarja nas prvenstveno na čustveni ravni, ne na razumski, zato ima moč, da mobilizira množice. Je univerzalen jezik, ki brez težav prehaja meje in povezuje ljudi. Glede na to, da je v svojem bistvu le valovanje zraka, je glasba presenetljivo močna zadeva.

Nekje ste rekli, da delate glasbo o nas, o tem, kdo smo. Kdo torej smo? Ali bi bilo boljše vprašati – kje smo?

Smo na razpotju – v verjetno najpomembnejšem trenutku človeške zgodovine. Smo v času, ki zahteva ne le tehnično, temveč tudi duhovno revolucijo, spremembo miselnosti, redefinicijo vrednot, da se izognemo propadu, samouničenju. Praktično vsi se zavedamo, da po starem ne gre več naprej. Nekaterim je to jasno na zavestni ravni – recimo znanstvenikom, ki nas že lep čas obupano svarijo glede podnebnih sprememb. Drugi pa čutijo na intuitivni ravni, da je s svetom nekaj resno narobe. Od tod strah pred globokimi državami in agendami elit, nezaupanje v praktično vse institucije, populizem. Nihče od nas pa ne ve, kako ustaviti to ogromno kolesje, kako udomačiti to pošast, ki smo jo ustvarili. Smo talci lastnih omejitev, še bolj pa lastne domiselnosti.

Se je z epidemijo spremenila tudi vajina glasba, morda teme, o katerih pojeta?

Hvaležna sva realnosti, ampak res se ji ni treba truditi – temačnost nama je že prej šla dobro od rok.

Kako je z napovedano ploščo Slovar norosti? Zakaj takšen naslov?

Poglejte naokrog: populizem, vojne, uničevanje okolja ... Norost je jezik, ki ga vsi govorimo tekoče. Precej bolj redno, kot si mislimo. Zato sva imela vtis, da bi nam prav prišel takšen slovar. Plošča bo, če se bomo uspešno izognili novim epidemijam in drugim krizam, izšla konec leta.

Kakšno glasbo poslušata zasebno?

Zadnje čase naju najbolj inspirira klasična glasba, največkrat pa nama prija tišina. Ko se vsak dan ukvarjaš z glasbo, so ušesa velikokrat utrujena. Utrujena so tudi zato, ker je glasba vseprisotna. Izpostavljeni smo ji povsod: v avtu, trgovini, restavraciji, čakalnici pri zobarju. Na neki način je glasba prevzela vlogo, ki jo je nekoč imela tišina, tišina pa je postala izjema, redek privilegij ... oziroma je prevzela vlogo, ki jo je nekoč imela glasba.