Že leta in leta nas navdihuje s svojim talentom, svojo karizmo in tisto edinstveno energijo, s katero vedno znova očara. Jernej Kuntner je vrhunski, vsestranski, nadarjen in navdušujoč igralec. Njegova pozitivna energija je nalezljiva, z odra in TV-ekranov pa se pogosto preseli tudi v njegovo vsakodnevno rutino. Jernej zato rad poudari, da je vedno vesel in zadovoljen človek.
In prav takšnega smo doživeli tudi mi.
Čeprav imate poln urnik, smo vas le ujeli, hvala, ker ste si vzeli čas. Pa nam zaupajte, kako ste, kakšen je vaš vsakdan?
Pozdravljeni tudi vi. Ja, res je kar naporno. Kadar se začne snemati in kadar teče teater na polno, je res zelo malo časa. Seveda pa se najde kakšen trenutek, da človek zadiha, in tako smo se tudi mi našli. Torej, med napornim in prijetnim.
Na TV-ekranih vas spremljamo predvsem v vlogah, ki so komične. Zdi se, kot da v njih zaživite. Bi lahko rekli, da so to liki, ki so vam najbolj pisani na kožo?
Ja, lahko bi rekel. Sicer sem začel kot mlad resen igralec, potem pa me je nekako kariera peljala tudi v komedije. Z leti sem vedno bolj preklopil v otroško gledališče, otroci so moje umetniško poslanstvo. Toda še vedno se najde nekaj v stilu, tam te potrebujemo, boš ti tam tistega odigral ... Nekako imam vse pore zaprte. To je to. (smeh)
Kako pa je preklapljati med vsemi temi vlogami? Včasih v istem obdobju odigrate več likov?
Ja, to me sprašuje veliko ljudi in ni nekega pravega odgovora. Vsaka vloga namreč pravzaprav nosi svoj kostum, svoj karakter in jaz nekako očitno znam »prešaltati« med enim in drugim ter se mi ne prekrivajo. Ne vem, kako to drugi kolegi »šaltajo«, kako jim uspeva, toda meni očitno uspeva.
Odlično se znajdete tudi v dialektih. Od kod posluh za vsa ta narečja?
To je verjetno od boga dano. Nekako moraš imeti ta dar, zelo je vezano tudi na glasbeni posluh in seveda, če imaš smisel za glasbo, slišiš tudi druge dialektalne tančine. Očitno mi nekako tudi to leži – od tujih jezikov do naših slovenskih dialektov, na katere sem zelo ponosen. Smo majhna entiteta znotraj velikega sveta, pa imamo 39 dialektov – plus, minus.
V bogati karieri ste odigrali že veliko vlog. S katero se najlažje poosebljate?
Nimam enega odgovora. Najbolj prepoznaven in uspešen v zgodovini moje umetniške poti je Merkatori. Seveda, začel sem s Pšemekom, ki ga starejši še izpostavijo. Potem sem pozneje odigral tudi druge resne vloge – v Najinih mostovih je bila ena izmed takšnih vloga vinarja Borisa Juga, ki je ljudem segel v srca, potem je bil še »Gorenc« Nace, zdaj snemamo dolenjskega župana Karla Zabašnika. Tako da vsako obdobje rodi neki nov lik, neko novo vlogo in tista mi je najljubša.
Če vprašam malo drugače: kdo je Jernej, ko kamere ugasnejo?
Jernej je Jernej, ko kamere ugasnejo. Jaz sem potem sam svoj mojster, sam svoj človek, ki se usede v avto, gre domov in je družinski človek.
Vedno vas vidimo nasmejanega, polnega humorja in energije. Se to preslikava tudi v vsakdanje življenje. Bi lahko rekli, da ste večni optimist?
Tako je, absolutno sem večni optimist. Srečen, zadovoljen človek. In seveda se potem smejiš, ker je svet res lep.
Od kod pa črpate energijo za vse to?
Znova je to vprašanje za tistega tam zgoraj. (smeh) To mi je očitno dano, jaz nekako takšen sem in tako se »furam«. Marsikdo mi reče: Ti igraš, da si vedno vesel! Pa ne, jaz sem vesel in zadovoljen človek.
Toda baterije si zagotovo polnite nekje – morda v hribih, naravi, na družinskih izletih?
To pa ja. No, baterije so mi vedno polnili otroci, toda zdaj so zrasli in čakam vnuke. Za zdaj pa z ženo pobegneva v naravo, predvsem so to hribi. Zadnja leta bolj kot morje, čeprav sem včasih rad srfal. Z leti me nekako vročina ne privlači več, z ženo sva našla hribe, kjer je temperatura boljša, moraš malo delati, hoditi, da se »zakuriš«. To je idila, tam si napolnim baterije.
Če se stopiva korak nazaj – gledališče ali televizija?
Tudi to je nemogoče definirati. To sta dve popolnoma različni stvari, kot bi rekel, ali imaš rajši torto ali potico. Gledališče je moj vsakdanji kruh in življenje ter poslanstvo, obenem pa sta televizija in film neki igralski, umetniški dodatek.
Kot bi rekel, da imaš samo desno ali levo roko. Človek je popoln z desno in levo roko. Zdi se mi, da sta to takšni umetniški področji, ki se dopolnjujeta, in ne izključujeta.
Za konec nam zgolj še zaupajte, imate radi poletje?
Zelo rad, toda kot sem rekel, ne preveč vročega. Oziroma poletje v planinah.
Torej so načrti za poletje planine in visokogorje?
Brez skrbi.
Vas lahko prosim, da vse, ki nas spremljajo, v poletje pospremite z eno lepo mislijo – v dialektu?
Prav, bomo v dialektu Karla Zabašnika, ko je glih ta dolenjski župan:
Jaz bi vam svetoval tukole: ludje, mejte se radi, spuštujte se, pa ne puzabte, da smo Slovenci ene dobre dušce. Srečno!
Jernej, hvala. Želim vam prijetno, čudovito poletje, polno lepih dogodivščin.
Hvala enako.
Marsikdo mi reče: Ti igraš, da si vedno vesel! Pa ne, jaz sem vesel in zadovoljen človek.
