Torej se ne obremenjujete s številko petdeset?
Ne bom rekla, da se čisto nič ne obremenjujem in sprašujem, a v osnovi mi je vseeno. Ne vidim težav v teh letih. Počutim se dobro in želim se še dolgo dobro počutiti.
Kako boste praznovali?
Ker sem imela kar veliko »fešto« za štirideset let in nisem imela nadzora nad njo, ker je bilo preveč ljudi in jih zato pol nisem videla, sem se odločila, da tokrat povabim le tiste, ki so mi zares blizu – pa še vedno nas bo verjetno trideset. (smeh) Piknik žur bo in upam, da se bomo imeli super.
Si želite kakšnega posebnega darila?
Že ves čas govorim, da si za abrahama želim planetarni mešalnik (»kitchenaid«). Sem oboževalka kuharije in vseh kuharskih pripomočkov, a stanujem v majhnem stanovanju, zato nimam prostora zanj. Sem si pa rekla, da si ga bom za petdeset let vseeno privoščila, in upam, da ga dobim. Tudi sama sebi sem želela nekaj privoščiti, a hudič, ko sem že pozabila, kaj! (smeh)
Kako se sicer počutite, v kakšnem obdobju življenja ste?
Dobro se počutim, telesno sem kar fit, pridno hodim na fitnes in sprehajam psa, ker moram že zaradi posla skrbeti, da sem v formi. Tudi psihično sem dobro. Malo boljše bi lahko bilo le, kar zadeva posel, a ne morem se pritoževati, ker saj je, a lahko bi bilo več. Je pa zdaj super čas, rada imam maj, nisem kar tako rojena maja. Dobro vreme je, toplo, odvrgli smo že nekaj oblačil in ljudje so manj napeti. Kot da bi bilo življenje malo lažje.
Se je posel zdaj vrnil v stare tirnice kot pred korono ali smo daleč od tega?
Karte so se drugače premešale. Pojavile so se neke nove stvari, nekatere stare pa odšle – in tega še nisem čisto sprejela. Rada imam take spremembe, da se nič ne spremeni (smeh), in potrebujem čas, da se navadim na nove stvari.
Kaj trenutno počnete?
Pripravljam novo predstavo za otroke, v kateri bodo vsi liki ventrilokvistični. Rada pa bi naredila tudi predstavo za odrasle, kombinacijo standupa in ventrilokvizma. Pri nas nismo vajeni lutk za odrasle, zato se moram ves čas pregovarjati, naj nikar ne vozijo otrok na te predstave. Če je lutka, še ne pomeni, da je predstava za otroke, tudi lutka lahko govori o neprimernih zadevah, saj je alter ego odraslega človeka.
Če se ozrete nazaj, kako zadovoljni ste s svojim življenjem?
Sem kar zadovoljna. Zagotovo bi kaj spremenila, a če bi, se potem nekatere druge stvari ne bi zgodile, tako da nekako se je vse postavilo, kot je prav. Pred časom sem imela majhno operacijo in sem pomislila, da se nekateri ljudje ne zbudijo iz narkoze. Vprašala sem se, ali bi bilo grozno, če bi zdaj umrla. Seveda bi raje še živela, a sem že kar nekaj naredila in doživela, zato sem pomirjena zaspala. Tako je z leti: ko sem bila mlajša, sem imela občutek, da bom živela dolgo, potem pa sta oba starša umrla. Mama še ni imela niti petdeset, oče pa pri 73 letih, zato sem začela preračunavati: zdaj živim že dlje kot mama. Če bom živela do »stotke«, sem na polovici, če pa bom živela tako dolgo kot oče, sem že na dveh tretjinah. To pomeni, da me morda čaka samo še 25 let. Torej živi tako, kot ti paše, delaj, kar rad delaš …
Pravite, da še vedno radi kuhate.
Ko sem šla na MasterChef, sem se spraševala, ali mi bo izkušnja priskutila kuhanje ali me še bolj odpeljala vanj. In se je zgodilo to drugo. Danes, ko sem vstala, sem najprej dala peč kruh z drožmi. Ja, rada kuham, če imam le čas. Ure in ure lahko ustvarjam za štedilnikom.
S kuho razvajate svojo drago?
Seveda. Pa tudi psa, za vsak rojstni dan dobi mini torto. Enkrat je bila iz jetrc in oreščkov, letos je dobil tunino …
S Petro sta skupaj že trinajst let. Kako ohranjate harmonično zvezo?
Resda je na prvem mestu ljubezen, ampak to ni dovolj. To je vsakodnevno delo. Moraš se čim več pogovarjati, biti toleranten eden do drugega, se poslušati in se kdaj tudi skregati. Če si z nekom toliko časa, ne morejo biti vedno samo rožice in srčki. To je resnično življenje, skozi katerega se moraš nekako pregristi. Jaz dam veliko na prijaznost, ne le v zvezi, ampak nasploh. In včasih moraš imeti tudi momente samo zase, moraš si dati prostor.
